Olimpijska šampionka, večkratna svetovna prvakinja, svetovna rekorderka v skupnem seštevku svetovnega pokala, že šestič razglašena za slovensko športnico leta – njena bera je neverjetna in težko ponovljiva. Za vedno zapisana v zgodovino slovenskega in svetovnega športa. Iz sramežljivega in zaprtega koroškega dekleta se je preobrazila v svetovljanko, ki se je predvsem zaradi stika z Italijani in njihovo neposrednostjo začela počasi odvijati iz kokona nekomunikativnosti. Najbrž po slabi vožnji nikoli ne bo sposobna nasmejana stopiti pred novinarje, je prepričana. Še vedno je občutljiva, a veliko bolj trdna in zrela kot pred leti, ko so jo mediji hudo ranili. Rana se je celila izredno dolgo.
Ljudje jo na belih pobočjih s tistimi trdimi količki zelo pogrešajo, ona pa v Gorici, kjer živita s partnerjem Andreo Massijem, zelo pogreša svoje koroške prijateljice in najbližje. Predaleč so moje ljube osebe, in kadar se mi zahoče kavice s prijateljicami, jih nimam na dosegu roke, je povedala s potrtostjo v glasu. Eno leto premora bo izkoristila za pisanje diplome in opazovanje sveta okoli sebe. Bila je sproščena, nasmejana, prijazna in zelo lepa. Topla dama.
Vam je uspelo v napornih letih profesionalnega športa, ov tako silovitih vrhovih, kot ste jih dosegli, ohraniti najboljšo prijateljico ali celo dve iz mladosti?
Sem ohranila, saj sem to namenoma počela. Ko najdeš nekoga, ki te pozna in podpira toliko časa, je zelo dragoceno. In lažje je negovati že vzpostavljene vezi kot vzpostavljati nove. To sem vedno počela, saj potrebuje vsak odnos neki vložek – tudi prijateljstvo. S tistima dvema najboljšima prijateljicama smo vedno ohranjale stike in sta mi zelo blizu. Kadar gremo na kavo, se v trenutku zaklepetamo.
Pa se jima lahko res popolnoma odprete in poveste vse?
Ja, precej. V zadnjem času sem postala veliko bolj odprta, tako in tako pa se ve o meni toliko, da sta že iz medijev obveščeni, kaj se mi dogaja. Bolj sem jaz tista, ki ne ve, kaj se dogaja njima.
Je imel na vas s svojo odprtostjo in neposrednostjo pomemben vpliv tudi Andrea (Massi)?
Zagotovo je veliko vlogo pri mojem odpiranju imel tako Andrea kot okolje, v katerem živim. Italijani so veliko bolj odprti, komunikativni, in odkar sem v Gorici, se družimo z njegovimi prijatelji, ki se veliko pogovarjajo, nimajo težav z nobeno temo. So topli, dobronamerni, pozitivni, veseli, in ob vsaki skupni večerji se je debatiralo še pa še. Od začetka sem bila pri tem zelo utrujena, saj tega jaz, ki sem iz Črne prišla zaprta, sramežljiva in nekomunikativna, nisem bila vajena. Na trenutke sem nekomunikativna še zdaj, z izjemo intervjujev, ko se prav prisilim, da govorim. (smeh) Taka sem pač po značaju, vendar sem se zelo spremenila, tako da bolj povem, kar mislim. In pri tem mi je zagotovo veliko dal italijanski jezik. Da si to, kar si, in se sprejemaš takega, kot si. Ter to tudi poveš. Seveda ima taka neposrednost tudi slabe plati, saj te zato ne dojemajo vsi kot krasnega, a se mi zaradi odkritosti zdi, da se lahko bolje izražam kot prej.
Novinarji so vas večkrat označili za malce posebno, celo muhasto. Previdno so delali z vami, saj niso vedeli, ali jim boste kaj zabrusili, jih kam poslali. Zdi se mi, da vas je tako obnašanje delalo še zanimivejšo. Ste bili vedno taki ali ste se morali naučiti skrivati čustva, morda zadnje čase tudi kaj požreti, češ, smeh je za TV-kamere nujen?
No, malo sem se že naučila, da moram biti v cilju pač na razpolago, a se do konca kariere verjetno nikoli popolnoma ne bom mogla naučiti, da bi se ob slabem rezultatu v cilju lahko smejala in debatirala z novinarji, kaj je bilo dobro in kaj ne. Predvsem se vidim kot nekoga, ki pokaže, kar čuti v tistem trenutku. Ali je to veselje, žalost ali to, da ti gre nekdo na živce, nekdo drug pa ti je všeč. To je del življenja in jaz to pokažem. Logično je, da se nekomu, ki mi ni všeč in mu to tudi pokažem, moja neposrednost ne bo zdela fajn. Ampak to so moji občutki, ki sem jih kazala, in novinarji so z vso pravico povedali, da sem kdaj muhasta, da nočem dati intervjuja in podobno. Dejansko sem občutljiva, stvari se me dotaknejo, in to se tudi vidi – ljudje me precej z lahkoto berejo. Mislim pa, da ljudje najbolj cenijo spontanost. Zdi se mi pomembno, da v določenih trenutkih pokažeš, kar čutiš. Hkrati pa je že šport tak – ne moreš se pretvarjati in tlačiti čustev. Le tako lahko napreduješ in greš v zastavljeno smer. Če pa kopiraš in delaš samo po navodilih drugih, te to takoj ovira pri razvoju in ne boš dosegel takih rezultatov, kot bi jih lahko, če bi izhajal iz sebe.
Pa tudi naporno se je neprestano pretvarjati, potvarjati čustva.
Več v reviji Zarja št. 27, 22. 12. 2015
