Že nekaj časa je bila noč, z večernim pasjim sprehodom sem grdo zamujala. Med hiše v drevju in grmovju se je že zdavnaj naselil poznovečerni mir. Ne samo da je zmrzovalo, tu in tam je tudi grdo zapihalo. Odurno vreme, tihota in samotno.

Zagledala sem ga takoj, ko sem s svojim psom zavila okoli nizkega niza hišk z lokali. Trava pred njimi je bila še vedno kar ostro zelena, vse drugo pa že rjavkasto, zdrobljeno ali  posušeno. V travi pred vhodom v prvi lokal je spokojno, nekako dobrovoljno, s smrčkom nad prekrižanima sprednjima tacama,  spal neznan kuža. Ni bil prav velik, majhen pa tudi ne, recimo manjši med večjimi. Nekaj na tem psu ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti, čeprav je naslonil smrček na sprednje tace z neko vedrino, ki je nisem čisto dobro razumela. Bil je takšen klasičen mešanček: baza je vlekla na ovčarja, ampak zraven se je sčasoma pritaknilo še vse sorte drugih pasjih duš. Ljudje, ki ne marajo psov (in tudi ljudi ne posebno), jim pravijo cucki.

Mehanično sem zakrožila z glavo: kje je lastnik? Lastnika ni bilo.

Tu naokoli smo na pse navajeni. Proti večeru in tudi že pozneje v noč jih po soseski sprehaja kar veliko ljudi. To so skoraj sami krasni in predvsem ljubki psi: puhaste kepice z očmi kot s črnimi gumbi in  podobne pojave, vsi za požret, in kar predstavljaš si, kako so si jih lastnice že prvič noro ljubeče stisnile k prsim in jih odtlej vse življenje ljubeče, včasih morda tudi malček ukazovalno, vodijo na dolge sprehode. Naša soseska je kot ustvarjena za pasje sprehode. Seveda, pse sprehaja tudi mnogo moških.

Najprej sem bila nekoliko zmedena, potem pa sem si za prvo silo in za dušni mir sestavila zgodbo o tem, da je kdo najbrž skočil za hip na obisk v katero od stanovanj in ni hotel jemati psa s sabo. Kar videla sem, kako se sklanja k psu, s kazalcem kaže na poledenelo travo in ukazuje: »Tu počakaj. Nikamor, slišiš. Pridem takoj.« In kako ubogljivi pes sprva za hipec pogleda negotovo, malce plašno, potem pa že zaupljivo in že lega v tisti mraz, da bo počakal.  Zdaj pač čaka.

Potem sem na psa, spečega v ledeni travi, pozabila. A ko sem s svojim psom naslednje jutro v divjem, z ivjem posutem mrazu zavila okoli tistega vogala, je sedel tam, da, do pičice tam, kjer sem ga videla spati prejšnji večer. Videti je bil podjeten in čisto dobre volje. Ušesa so se dvigala in spuščala v naključnem, a odločnem ritmu, s kakršnim uhlji poplesujejo kvišku in navzdol pri vseh res pravih mešancih; oči pa so bile nekako brezskrbne: »Rekel je, da pride. In bo prišel. Seveda bo prišel. Samo čakati moram natanko tu, kjer me je pustil.«

Zdaj si ga je bilo mogoče ogledati od glave do repa.

Bil je precej suhljat pes, čeprav ne bi bilo mogoče trditi, da strada. Pasji obraz ni bil srčkan, še čeden ne. In kar je najhuje: niti ganljiv ni bil. Bil je nekako pomečkan, in preden si ga vzljubil, si ga moral kar velikokrat pogledati. Takrat me je prvič grdo stisnilo pri srcu. Bilo je nekako tako, kot bi mi sporočili, da imam bolezen: nimaš kaj.

Z druge strani se je psu bližala visokorasla temnolasa ženska v krasnem plašču. V roki je držala posodo s hrano. Bila je tiste vrste ženska, za katero takoj, ko jo ugledaš, ugotoviš, da dobro ve, kaj hoče: odločen in suveren  obraz.

Obupano sem zajavkala vanjo: »Mojbog, še vedno je tu! Včeraj pozno zvečer je spal natanko tu in jaz sem upala, da je lastnik na kratko skočil v katero od stanovanj.«. »Da ni ušel?« je ugibala ženska. Vsekakor je imel ovratnico. Čeprav, roko na srce, tista ovratnica ni bila kdo ve kaj. Komaj ovratnica. Poskušala sem biti racionalna: »Če bi ušel, bi se klatil. Psi, ki uidejo, se klatijo. Uživajo svobodo. Tale pa se ne gane nikamor.« Premleli sva okoliščine in bilo je jasno: psa je nekdo pripeljal, mu ukazal, naj ga čaka tu, in ga zapustil. Nikoli več ga ne bo ponj.

Gmajnice? Zavetišče? Videti je bilo, da je ženska o tem že premišljala: »Zdajle moram nujno do dveh popoldne v šolo,« je rekla. »Potem se bom vrnila in poskušala urediti.«

Jaz sem obljubila, da prinesem vodo. Kuža je hlastno jedel.

Odvlekla sem svojega psa domov in natočila v plastično posodo vodo. Rada bi mislila pozitivno, rada bi bila optimistična. Ampak obzorje se je že zaprlo, bilo je zelo temno. Bilo je več kot očitno, da je nekdo psa res zavrgel. Morda ga je zavrgel kar tako, ker se ga je naveličal. Morda je pes bolan in torej nadležen, ampak po obnašanju res ni bilo sklepati na bolezen. Mogoče se človek seli ali odpotuje. Morda je obubožal in nima več denarja za hrano. Ampak toliko bi že lahko bil, da bi za psa pred tem poskrbel, ne.

Morda pa ga je pustil tam, na tistem vogalu, ker je upal, da se bodo ljudje kmalu začeli ukvarjati z njim, in je to storil, ker mu srce ni dalo, da bi mu pogledal v oči in rekel: pes, adijo. Tega pač ni mogel. Če bi rekel psu adijo, pes tudi ne bi hotel ostati tam. Rinil bi za njim. Treba mu je bilo reči: »Tu počakaj, pridem takoj!«

Odnesla sem posodo z vodo, pes je zdaj stal na zahodnem vogalu nizke hiše z lokalom; premaknil se je za kakih deset metrov, nič več, in ko sem se mu bližala, je odskakljal na svoj zaukazani prostor. Zdaj me je že majčkeno poznal. Ušesa so se postavila v pozor in rep je zaokrožil medlo dobrodošlico.

Bil je žejen, seveda, in pil je hlastno. Potem je spet sedel na svoj prostor, legel in položil gobec na prednje tace. Adijo, pes, sem rekla poklapano in počutila sem se kot nekakšna smet.Po tistem sem oddivjala v mesto po opravkih, čakajoči pes streljaj od mojih vežnih vrat pa mi je ležal na duši natanko tako, čutila sem, kot je ležal prejšnjo ledeno noč: spokojno, s prekrižanimi sprednjimi tacami in z gobčkom na njih, in ni ga bilo mogoče spraviti od tam, naj sem se še tako trudila.

Okoli  treh popoldne sem potem parkirala v kleti, vzela svojega psa in se napotila k tistemu vogalu. Srce mi je utripalo, kot bi znucan starec na drobno tolkel s krampom; ogabno.

Psa ni bilo več. Obkrožila sem niz z lokali, obhodila okoliške poti: psa definitivno ni bilo več.  Ženska je bila tiste sorte, ki držijo besedo, to sem pravzaprav vedela že ves čas.

***

Zdaj je minilo že kar nekaj časa, ampak na tistega zavrženega psa pa še kar precej mislim. Gledam ga, kako sedi v svoji mali betonski celici v zavetišču – in čaka. Ne dela drugega, kot čaka. Kajti kmalu, morda že jutri, da, gotovo že jutri, bo njegov lastnik prišel ponj. Obljubil je, da pride, in tako bo. Drugače ne more biti. Saj je rekel: »Pridem.« Ne?

Ampak treba je vedeti nekaj pomembnega. Nekoč, dopoldne, popoldne, morda proti večeru, bo morda stopil k vratom njegove azilne celice nekdo, ki ga pes ne pozna in za katerega bo naprej pomislil, da je nekdo tuj, ki nima z njim nič opraviti. Možu iz zavetišča, ki ga bo spremljal, bo neznanec rekel.«Jaz bi pa vzel kar tegale, saj ni popadljiv, ne?« Pripel ga bo na povodec, ki ga je prinesel s sabo, in bosta šla. In že po poti se bo psu zazdelo, da človek ob njem ni tako zelo neznan, kot se je videlo sprva. Premisliti mora še, na koga ga spominja, ampak občutek je čisto dober. Dvignil bo tiste svoje hecne uhlje in pomigal z repom.

Zarja št. 27, 22. 12. 2015