Po njegovi najnovejši cvetki, predlogu, naj ZDA zaprejo vrata kar vsem muslimanom po vrsti, so mu Anonymous poslali sporočilo: »Prišlo nam je na uho, da hočete vsem muslimanom prepovedati vstop v ZDA. Ta politika bo imela gromozanski učinek. To je prav tisto, kar ISIS hoče. Bolj ko so muslimani žalostni, bolj se ISIS dozdeva, da jih lahko pritegnejo v svoje vrste. … Donald Trump, dvakrat premislite, preden karkoli rečete. Bili ste posvarjeni, g. Donald Trump.«

Si bo dal Trump kaj dopovedati? Ne, ne verjamemo.

Nihče ne pričakuje španske inkvizicije. Kdo so (ali kaj je) pravzaprav Anonymous? Dobro vprašanje. Niso organizacija v pravem pomenu besede, nimajo strukture in vodstva, so le ohlapno povezana mednarodna mreža aktivistov in haktivistov (saj veste, aktivističnih hekerjev). Njihova neuradna internetna stran pravi, da gre za »internetno skupnost«, ampak najbolje zadevo razloži nekdo, ki poklicno dela z besedami, na primer Observerjeva novinarka Carole Cadwalladr, ki je napisala, »če verjamete v Anonymous in če se poimenujete Anonymous, potem ste Anonymous«.

Drugi imajo o njih zelo različno mnenje, od podpornikov, ki jim pravijo »digitalni robini hoodi«, do nasprotnikov, ki siknejo »kibernetski vigilanti«. Nekateri bi jih najraje spravili za zapahe. Nekaj so tudi jih.

Niso homogena skupina, ameriška antropologinja Gabriella Coleman, ki jih spremlja že od začetka in je najverjetneje človek, ki o skupini Anonymous ve največ na svetu, meni: »V nekaterih pogledih je morda nemogoče oceniti namen in motivacijo tisočev soudeleženih, saj mnogi od njih ne pustijo niti sledi svojih razmišljanj, motivov in reakcij. Med tistimi, ki jih, pa se mnenja zelo razlikujejo.«

Niso toliko organizacija kot politično gibanje. So neoprijemljiva masa, ki počne isto stvar iz zelo različnih nagibov. Pravil tako rekoč nimajo, razen tega, da ne razkrivajo svoje identitete, da ne govorijo o skupini in da ne napadajo medijev. Tole o sebi uradno pravijo sami: »Mi smo Anonymous. Nešteto nas je. Ne oproščamo. Ne pozabljamo. Pričakujte nas.«

Ampak v enem pogledu so kot španska inkvizicija (via Monty Python): nihče jih ne pričakuje. No, mogoče Donald Trump.

Najvplivnejši na svetu? Digitalno se družijo od leta 2003, ko so se našli na strani 4chan, nekakšni spletni oglasni deski za podobe in komentarje o najrazličnejših temah. Tiste, ki se ne podpišejo, stran označi kot »anonymous«, anonimne. Leta 2004 je administrator strani sprožil protokol in z njim vsak prispevek označil za anonimnega. Pa so tako postali Anonymous in večinoma zganjali spletne potegavščine. Prvič so opozorili nase leta 2008, ko so se zapletli v spopad s scientologi. Začelo se je nedolžno. Januarja se je na neki spletni strani znašel posnetek, narejen za interno uporabo scientološke sekte, v katerem Tom Cruise vneto hvali scientologijo. Scientologi so zahtevali in dosegli umik posnetka, Anonymous pa so sprožili napad: klicarili so, pošiljali črne fakse (da so prejemniki porabili nešteto kartuš črnila), napadali scientološke spletne strani. Februarja so tisoči po vsem svetu protestirali pred poslopji scientologov – in mnogi so nosili bele maske rdečeličnega možakarja z brčicami in bradico.

Anonymous se zavzemajo za zelo različne stvari: podprli so pravice homoseksualcev, arabsko pomlad, gibanje Occupy, WikiLeaks. Spravili so se na strani z otroško pornografijo in javno objavili imena uporabnikov. Po izraelskem bombardiranju Gaze leta 2012 so sesuli na stotine izraelskih strani, pa nato spet naslednje leto. Leta 2014 so napovedali spletno vojno ku-klux-klanu – vdrli so v njihov račun na Twitterju, napadli strežnike z njihovimi spletnimi stranmi in objavljali podatke o njihovih članih.

Leta 2012 jih je revija Time uvrstila na svojo lestvico stotih najvplivnejših ljudi na svetu.

Prebarvajmo policiste. Letos so bili še posebej živahni – začelo se je že januarja, po terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo so poslali sporočilo, namenjeno »Al Kaidi, ISIS in drugim teroristom«. »Mi, Anonymous po vsem svetu, smo se odločili, da napovem vojno vam, teroristom,« se je začelo sporočilo in napovedovalo, da jim bodo sesuli račune na družabnih omrežjih. Poleti so iz protesta zaradi ostre protiteroristične zakonodaje napadli spletne strani kanadske vlade. Še naprej so bíli ogorčeno bitko s KKK, nagajali režimu v Savdski Arabiji in se, še posebej po novembrskem terorističnem napadu v Parizu, neusmiljeno spravljali na ISIS. In seveda na Donalda Trumpa.

Forbesova novinarka Parmy Olson, ki spremlja Anonymous, poudarja, da nobene njihove akcije ni mogoče pripisati vsemu članstvu vsevprek: »Ni bilo enega voditelja, ki bi vlekel za vrvice, se je pa nekaj organizacijsko nadarjenih umov včasih združilo in so začeli načrtovati kakšno potegavščino.« Ampak kot je rekel – anonimni, jasno – pripadnik skupine: »Pri Anonymous se vedno dogaja kakšno noro sranje. Še nam je težko vedeti, kaj se dogaja pri Anonymous.«

No, včasih je res precej noro – tako so na Twitterju novembra kot način boja proti ISIS priporočali, naj protestniki objavijo sliko koze s pripisom o ženah članov ISIS. Ali pa ideja, ki jo pripisujejo britanski veji Anonymous, da naj člani ugrabijo kakšnega policista, po možnosti z visokim činom, ga slečejo, poslikajo z barvami za telo in objavijo fotografije ali videoposnetke. Da bi jezili ISIS, so predlagali tudi prodajo črnih ženskih tangic, potiskanih s črno zastavo ISIS.


Več v Zarji št. 27, 22.12.2015