Nismo največji, nismo najboljši, še preplonkan svetilnik nam ni uspelo postati, smo pa nedvomno imeli najlepšega predsednika – vse do oktobra, ko so Kanadčani s ponorelo večino dobili lepega, mladega, čvrstega, nepopisno seksi ministrskega predsednika, pol Fernanda Colungo, tistega iz slovite Esmeralde, pol Boruta Pahorja.
Lahko bi rekli – z naročjem ali dvema pretiravanja – da se je Justin Trudeau (izg. trudo) končno vrnil domov. Pleničke so mu menjavali v premierjevi rezidenci, njegov oče Pierre Elliott Trudeau je bil namreč ministrski predsednik, ko se je rodil. In zdaj je pri triinštiridesetih postal kanadski premier tudi Justin Pierre James Trudeau. Samo da se pravzaprav ni povsem vrnil domov, stanuje drugje, uradna premierjeva rezidenca je namreč prepišna, zanemarjena podrtija (in ima povrhu še grde preproge na stopniščih), ki je prejšnji stanovalci niso vzdrževali, ker so se bali, da bi jim očitali zapravljivost, zdaj pa v tem podirajočem se muzeju nihče noče stanovati.
Kanadčanom bo ime Trudeau očitno še dolgo zvonilo v ušesih. Starejši Trudeau, petnajsti kanadski ministrski predsednik, je vladal – s presledki – od 1968 do 1984 in danes velja za najbolj priljubljenega in najboljšega kanadskega premierja vseh časov. Njegov najstarejši sin si bo moral tako spoštovanje šele zaslužiti. Slaven je pa že. Da je čeden, namazanega jezika in da se občasno sleče, zelo pomaga.
Božično darilo. Justin, najstarejši od treh sinov Pierra in Margaret Trudeau, se je rodil v Ottawi za božič leta 1971. To so bili še časi, ko v porodnišnicah očetov še niso pripuščali k porodu, ampak Margaret je imela o tem povsem drugačno mnenje. In ga je tudi uveljavila. Prepoved za očete so pa potem odpravili.
Justin se je v javnosti prvič pojavil, ko je imel tri tedne in so ga nesli h krstu. Pozneje je dobil še dva bratca, ko je imel pet let, pa sta se starša razšla, toda uradno sta se ločila šele leta 1984. Margaret, ki je bila 29 let mlajša od moža, je bila željna drugačnega življenja, pa je šla žurat z Rolling Stonesi, ljubimkat z Jackom Nicholsonom, Ryanom O'Nealom in Tedom Kennedyjem. Tudi Pierre ni ostal doma in žaloval, v njegovem objemu so se – med drugimi – znašle Barbra Streisand, pa igralki Kim Cattrall, ki takrat še ni bila Samantha iz Seksa v mestu, in Margot Kidder.
Trudeaujevi trije sinovi so s skupnimi prizadevanji obeh staršev dobili še dve polsestri in polbrata. Živeli so čisto običajno otroško življenje, v šolo jih niso vozili z limuzino, ampak s šolskim avtobusom kot vsi drugi otroci. Obiskovali so javno šolo kot vsi drugi otroci, razen takrat, ko so morali malo prej domov, ker jih je čakalo kosilo s kraljico. Justin je nekoč povedal, da je najbolj užival, kadar so šli z očetom taborit, »kajti tam je bil oče samo naš oče – pač oče v gozdu.«
Ampak čeprav ga je imel zelo rad, ni nameraval iti po njegovih stopinjah. Počel je vse mogoče, bil je učitelj bordanja, varnostnik v nočnem klubu, vodnik rafta, vodja tabora, celo igralec v miniseriji The Great War. Diplomiral je iz angleške literature, delal kot učitelj francoščine in matematike, lotil se je tehničnega študija na politehniki in delal magisterij iz »okoljske geografije«, karkoli že to je. Dokončal ga ni, ker so se zgodile druge stvari.
Kralj je mrtev, živel kralj. Leta 1998 je najmlajši brat Michael umrl na smučarskem izletu – snežni plaz ga je odnesel v jezero in potapljači niso nikoli našli njegovega trupla. Očeta je to zlomilo, izgubil je voljo do življenja in dve leti pozneje strt umrl. Pokopali so ga z državniškimi častmi in osemindvajsetletni Justin je imel dramatičen ter ganljiv poslovilni govor. Ta ni le orosil oči gledalcem, neki sodelavec Trudeauja starejšega je že kar tam, v katedrali, pripomnil, da je to »morda prva manifestacija dinastije«. In napovedal, da bo mladenič nekoč vodil državo. Državno televizijo so zasuli s klici, naj govor še enkrat predvaja.
Ampak čisto prvi, ki je Justinu prerokoval politični uspeh, je bil ameriški predsednik Richard Nixon na državniškem obisku leta 1972, ki je med svečano večerjo oznanil: »Nocoj bomo opustili formalnosti. Rad bi nazdravil bodočemu kanadskemu ministrskemu predsedniku, Justinu Pierru Trudeauju.« Ste bili pozorni na letnico? Justin ni bil star še niti dve leti.
Mladi Trudeau je slednjič – očitno med zadnjimi – spoznal, da se nima smisla upirati temu, kar ti je namenjeno, opustil magisterij in se posvetil politiki. Leta 2008 je prvič postal poslanec Liberalne stranke in z njo preživel sedem let v opoziciji. Leta 2013, potem ko so ga mnogi dolgo in večkrat prosili, je končno prevzel vodenje stranke, letos pa jo je spektakularno povedel na oblast – liberalci, ki so se v letih poprej pogreznili na tretje mesto, so dobili skoraj 40 odstotkov glasov, s 184 mest v parlamentu so skočili na 338 sedežev. Kanadčanom se obeta veliko sprememb.
Več v Zarji št. 22, 17.11.2015
