- Kako se minister za gospodarstvo počuti sredi največje gospodarske krize? Ali to odgovornost kdaj jemljete osebno?
Recesijo prenašam zelo osebno, saj smo vsi subjekti in ne objekti in se nas vse to zanesljivo dotakne. Pogosto se name obračajo podjetja ali ljudje s svojimi težavami. Hudo mi je še posebno takrat, ko ne morem najti ustrezne rešitve. To pusti pečat na človeku.
- Izkoristili bi to priložnost in vas prosili za strokovno mnenje: kako globoko smo v recesiji in koliko časa bo še trajala?
Ne želim zbujati lažnega upanja. Politiki vse preradi obljubljajo, da bodo rešili stvari, na katere pogosto ne morejo vplivati. Pomembno je ljudi seznaniti z možnimi oblikami pomoči. Država pač lahko uporabi inštrumente, ki jih ima na voljo. Ljudje so večinoma zelo realni in vedo, da noben minister nima čarobne palice. Ne jaz ne kdo drug ni Harry Potter. Sicer pa sem kot večina ekonomistov prepričan, da smo čez najhujše že šli.
- Ob vseh teh grozljivih napovedih in osebnih zgodbah brezposelnih v Sloveniji in po svetu vlada prav moreče vzdušje. Ali tudi vi, ne kot minister, ampak kot zaposlen človek, kdaj ponoči ne spite in vas je strah prihodnosti?
Sam pogosto slabo spim zaradi službe, ki jo opravljam. Stvari, ki se čez dan nabirajo, tudi sanjamo. In to so sanje, kakršnih si ne želimo.
- Kako ste se pri vas doma lotili protikriznih ukrepov?
Naš slog življenja že prej ni bil razsipniški. Živimo povprečno življenje kot običajna slovenska družina, zato niso bili potrebni bistveni rezi. Krizo so najmočneje občutili tisti, ki so se zakreditirali za nakup delnic, na tiste, ki tega nismo počeli, pa to znižanje na kapitalskih trgih in borzah ni tako močno vplivalo.

Več v Jani št. 36, 9. septembra 2009

Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK