Ko človek prebira življenjepis pevke Tereze Kesovije, skorajda ne more verjeti, da se lahko vsa ta prelepa in zanimiva doživetja zgodijo v enem samem življenju. Pa vendar je usoda tudi pred njo postavila celo vrsto preizkušenj, tako da si je Tereza pribojevala več velikih osebnih zmag. Za zadnjo, zmago nad rakom, se, kot pravi, zahvaljuje bogu.

Leto dni potem, ko so ji odstranili ledvico, ki jo je ogrožal tumor, je Tereza prepričana, da je zdrava. Polna energije se pripravlja na to, da bo o tej svoji izkušnji napisala knjigo. Svojo drugo življenjsko priložnost slavna pevka proslavlja – kako drugače kot – s petjem. »Vsak koncert je zame tak, kot da bi bil zadnji. Jaz sem, kakor pravijo Francozi la bete de scene, žival na odru, umetnica, ki se vsa preda svojemu občinstvu,« pravi sedemdesetletnica, ki ji leta ne pridejo do živega.

Težko bi verjeli, da lahko tudi tako uspešna pevka, takšna zvezda in ženska močnega duha ter neverjetne življenjske moči izgubi vso voljo do življenja. No, Terezi se je zgodilo tudi to. Prvič, ko je bil njen Dubrovnik pod okupacijo, ko so v Konavljah uničili njeno rojstno hišo in ko je v svoji domovini živela kot pregnanka. Ostala je brez vsega, kar je bilo zanjo dragocenega, divjala je vojna, ona pa je pela po dobrodelnih koncertih in se vračala v svoje zagrebško podnajemniško stanovanje.

Neko noč se ji je zazdelo, da jo bo do konca premagala depresija. Čeprav nikoli ni pila, je takrat popila steklenico vina in vzela pomirjevala, da bi zaspala. Zbudila jo je bolečina v prsih, padla je in se onesvestila. Ko se je zavedla, ni mogla verjeti, da se ji je to zgodilo. Odločila se je, da bo obiskala romarsko središče v MeÄ‘ugorju. Ko se je vzpenjala na hrib, kjer se romarjem prikazuje Marija, je čutila, da se njeno srce, polno bolečine, odpira, ona pa je jokala, jokala ... Ni mogla ustaviti solza, ni mogla prenehati jokati, nato pa je, kakor pravi, nenadoma začutila neverjetno olajšanje.

S koncerta v bolnišnico
In začeli so se nizati optimistični dnevi. Odločila se je, da bo svojo žalost premagovala s telovadbo, preusmerjanjem misli in seveda – s petjem. Od takrat se je razdajala na dobrodelnih akcijah in koncertih. Obljubila si je, da ne bo nikoli več klonila. A bolezen jo je nekaj let pozneje vnovič postavila pred hudo preizkušnjo.
»Če ne bi takrat po naključju obiskala zdravnika, še vedela ne bi, da imam raka ledvice, in danes bi gotovo že bila med angeli,« pripoveduje Tereza v svojem znanem vedrem slogu. »Imela sem srečo v nesreči!«
Samo sebe je prepričala, da je to zgolj še ena življenjska preizkušnja, in ni je bilo strah. Najprej se je upirala občutku, da se v njenem telesu nekaj dogaja. Ko pa je med sprehodom s snaho nenadoma ostala brez sape in moči, jo je ta prepričala, naj nemudoma obišče zdravnika. Na pregledu so najprej pomislili, da ima težave s srcem, in jo poslali na ultrazvok, nato pa ugotovili, da ima maligni tumor, ki zelo hitro raste.

Več v Jani št.36, 8.9.2009