Najnovejšo knjigo nekdanjega francoskega predsednika Valerya Giscarda dEstainga so doslej lahko prebrali le pri francoskem Figaroju, a že prvi odlomki govorijo o tem, da bo delo vzbudilo številne polemike, ki bodo segle vse tja do angleškega dvora.
V grobem je vsebina takšna: francoski predsednik, v rokopisu imenovan Jacques-Henri Lambertye, in britanska princesa Patricia Cardiffska doživita ljubezensko romanco, ki je ostala skrita pred javnostjo, vsa leta po tem pa je grela srca obema zaljubljencema in ostala kot neke vrste obljuba o predanosti na daljavo.
Veliko je podrobnosti, ki ne dopuščajo dvomov, kje je pisatelj dEstaing jemal navdih za zgodbo, napisano v prvi osebi. Junaka romana je ukrojil po svoji podobi, britanska princesa pa, če sklepamo po vseh opisih, ne more biti nihče drug kot pokojna lady Diana.
Roman se dogaja v času Dianine poroke s princem Charlesom. Že takrat je bilo znano, da vladata med dEstaingom in Diano velika simpatija in naklonjenost, toda na romanco ni nihče niti pomislil. Par se je prvič srečal na srečanju skupine G7 v Buckinghamski palači.
V knjigi je mogoče prebrati, da predsednik Lambertye od lepe princese že na prvem srečanju ni mogel odtrgati pogleda. Opisal jo je kot izjemno lepo žensko, ki je bila vedno na očeh javnosti, a nesrečna med stenami svojega doma.
»Poljubil sem njeno roko, ki jo je rahlo stegnila naprej, ona pa mi je s svojimi sivimi očmi vrnila zasanjan pogled,« navaja francoski časopis odlomek iz knjige. Težko je vedeti, ali se je romanca res zgodila ali pa se je zgodila le v mislih nekdanjega predsednika, zdaj že postaranega gospoda.
Še nekaj podrobnosti iz rokopisa, ki spominjajo na resnične osebe: princesa je predsedniku potožila, da ima njen mož ljubezensko razmerje, ki ga kljub poroki z njo ne namerava končati. Le kdo v tem ne bi prepoznal nesrečne Diane, njenega moža Charlesa in Camille?
Osrednje prizorišče je dvorec Rambouillet v bližini Pariza, kjer je takratni francoski predsednik preživljal veliko prostega časa in v katerem je organiziral družabne dogodke, predvsem lovska srečanja s prijatelji. Dvorec je v knjigi opisan kot pravo ljubezensko gnezdo, kamor se je zatekal zaljubljeni par, predsednik in princesa, vsak iz druge dežele, kot prava Romeo in Julija, le da je Romeo za svojo vlogo nekoliko star. Tudi v resničnem življenju je ta podatek nekoliko moteč. Razlika v starosti med Giscardom in pokojno princeso Diano je bila namreč 35 let in veliko verjetnejše je, da je v resnici šlo za očetovski odnos ali hčerinsko naklonjenost.
Danes ima Giscard dEstaing 83 let. Nekateri mislijo, da je roman napisal kot nekakšno čustveno oporoko. To naj bi potrjevale prve besede v knjigi: »Držal sem obljubo.« Razumeti jih je mogoče na več načinov. Morda je predsednik princesi obljubil, da bo njuno skrivnost vse življenje obdržal zase, a jo bo vseeno povedal, ko bo prišel pravi čas za to.
Figaro pisatelju priznava, da izvrstno obvlada francoski jezik, da je dobro opisal osebnosti iz časa, ko se zgodba dogaja, in da je natančno opisal palače in njihove prostore. O dEstaingnovi knjigi se bo še veliko govorilo. Avtor je napisal dovolj podrobnosti, ki jih bo mogoče primerjati z resničnim življenjem. Le ena se ne ujema popolnoma z znanimi dejstvi. V romanu predsednik dobi še drugi mandat za vodenje države, v resničnosti pa dEstaingnu to ni uspelo, čeprav si je zelo prizadeval.
Okvirček:
Valery Giscard dEstaing je napisal več knjig, predvsem s politično vsebino in spomini na svojo življenjsko pot. Leta 1994 je objavil tudi roman Potovanje, ki so ga pri pariškem Le Mondu ocenili kot delo brez kakršne koli izvirnosti. Morda bo vtis popravil vsaj roman o romanci med predsednikom in princeso.
