Saša Krajnc, postavni Mariborčan, je eden od novih obrazov na TV Slovenija. Pred nedavnim ste sicer že nekaj let voditelja in novinarja regionalne TV Maribor in moderatorja na Radiu Slovenija Internacional lahko videli kot voditelja poročil na nacionalni televiziji. Saša je dvaintridesetletnik, ki si življenje lepša s folklornim plesom v Akademski folklorni skupini Študent in o tem tudi poučuje mlajše. Zaradi plesa je tudi prepotoval precej sveta. Zakaj je bilo vodenje poročil na TV Slovenija poseben izziv? Zelo blizu mi je delo na terenu pa tudi pred kamero in mikrofonom. Verjetno je to čar moje službe. Nikoli mi ni dolgčas. Pomagala mi je prebroditi tremo pred javnim nastopanjem, dvignila samozavest in razširila znanja. Radio je bil prva ljubezen, televizija pa nadgradnja. In ker prve ljubezni ne pozabiš nikoli, se k njej vsaj dvakrat na teden rad vračam. Delo na radiu mi zdaj pomeni sprostitev. Za radijskim mikrofonom sem lahko tudi nagajiv. Na televiziji je drugače, tu je manj prostora za sproščenost. Izziv je prav to krmarjenje med mediji, med resnim in sproščenim. Prihod v Ljubljano je bil zame stopnička bližje k izpolnitvi mladostniške želje. Vedno sem hotel gledalcem dober večer zaželeti kot voditelj osrednje informativne oddaje. Občutek odgovornosti, ko kot voditelj poročil na nacionalni televiziji nagovarjaš širši krog gledalcev, mi močneje požene kri po žilah. In to vedno znova. In česa ste se naučili ob folklornem plesu, zdaj plešete v Akademski folklorni skupini Študent? Folklora je v moje življenje vstopila v prvem razredu. Doma sem ob glasbi vedno migal, zato sta se starša odločila, da me vpišeta v plesni krožek. Le nekaj korakov je bilo treba, in so me zasvojili. Zakaj folklora? Bil sem trmast. Več kot je bilo pripomb, bolj sem vztrajal. Dolgo sem bil v šolski skupini edini fant, a plesal sem vseh osem let. Vztrajnost je pozneje z Akademsko folklorno skupino Študent prinesla številna gostovanja in prijateljstva. Obenem vrednote, ki jih da le skupinsko delo. Pri tem ni včasih neokusne športne tekmovalnosti. Je le delo za skupni užitek in hkrati posebna zvrst kulture, ki nas spominja in opominja na pozabljene običaje in vrednote naših prednikov. Ko sem plesne čevlje pospravil, sem se odločil, da bom pridobljeno znanje in ljubezen delil z drugimi trmastimi ljudmi. Včasih, ko jih gledam po kar mučnih treningih, kako znanje prenesejo na oder in pri tem uživajo, je moje delo z njimi poplačano. Več v Jani, 2.2.2010