Kako se počutita skupaj na odru?
Andrea: Voditelja sva v odnosu do občinstva, do kamere, to profesionalnost imava oba tako ali tako v krvi. V odnosu do Lorelle pa seveda ne morem imeti nekakšne sterilnosti, saj sva vendar brat in sestra, in zdi se mi nesmiselno, da bi to skrivala, saj vodenje ne bi bilo nič boljše. Bilo bi kvečjemu bolj izumetničeno.
Lorella: Se strinjam. Pravzaprav ne moreš med oddajo pozabiti na to, da poleg tebe stoji brat. Se pa še vedno zavedaš, da prireditev ni narejena za najine starše, ampak za občinstvo, zato moraš ostati profesionalen do konca.
Je kdo v vajinem odnosu odločnejši, dominantnejši?
Lorella: Že v temelju sva si zelo različna. Vedno pravim, da sva se zbližala na stara leta. Saj sva imela prej čisto dober odnos, ni pa bil tako prijateljski kot zdaj. Šest let je bilo v nekem obdobju, predvsem ko sem bila še majhna, Andrea pa že v puberteti, kar velika in pomembna razlika, potem pa ne več. Zdi se mi, da delujeva v pravem sožitju. Popolnoma mu zaupam, je zelo korekten, delaven, priden, poleg tega pa se mi to, da se tudi sam že toliko časa ukvarja z glasbo, zdi velika prednost. Kar on reče o kakšni pesmi, je kredibilno, saj se spozna na te stvari, jaz pa lahko samo rečem, da mi je neka melodija všeč, druga pa ne.
Andrea: Vem, kdaj bi se Lorelli kakšen štos, ki bi se ga spomnil, zdel v redu in kdaj ne, zato takšnega ne bi nikoli uporabil. Vem za nekaj točk, ki jih želim poudariti pri vodenju Eme, in si bom zanje zamislil koncept in okoliščine, v katerih bova to rekla. Enako bo naredila Lorella s stvarmi, ki si jih želi izpostaviti ona.
Je bilo med vama kdaj kaj tekmovalnosti?
Andrea: Ne, zato ker delava na zelo različnih področjih, poleg tega pa absolutno nisem videti tako dobro kot ona. (smeh) Moja radijsko-medijsko-novinarska pot je pravzaprav nastala tako, da sem se ukvarjal z glasbo in so me nato preprosto povabili, če bi imel oddajo. Še vedno trdim, da je ustvarjanje glasbe moj primarni užitek, pa naj bo zase ali kot producent. Imam pa še ta privilegij, da poznam tudi drugo stran fronte, da vem, kako je to videti v medijih.
Lorella: Prepričana sem, da ga slovenska glasbena scena oziroma javnost s te strani ne pozna dovolj. Ljudje vedo, da je voditelj v NLP, na radiu, da je producent, ne pa tudi, kako dober je, ko sam prime v roke kitaro in zapoje. Mislim, da bi moral biti vztrajnejši, ampak vem tudi, da je glasba, ki jo ustvarja, skoraj primernejša za tujino kot za Slovenijo.
To najbrž ni glasba, s katero bi nastopili na Emi?
Andrea: (smeh) Ne bom rekel, da je to glasba, kakršne v Sloveniji ni, saj potem tudi ne bi delal z nobenim slovenskim izvajalcem. Lahko pa rečem, da izvajalcev, s katerimi sodelujem, že dolgo ni več na Emi. Ema je pop festival in pop glasba ima svoj prostor, ima tudi dostojanstvo, na katerega pa pri nas mnogi pogosto, glasbeniki še pogosteje kot javnost, pozabijo in ga poteptajo. Pop ni grda beseda, ni sopomenka za smeti, za poceni, ceneno, slabo. Na to se moramo večkrat spomniti, zato mi tudi ni odveč voditi Eme niti mi ni odveč biti v komisiji. To pomeni, da računajo na moje znanje, ne pomeni pa, da je to alfa in omega mojega sveta, da je to vse, kar poslušam in ob čemer drhtim.
Več v Jani št. 6, 9. 2. 2010
