Slavni tenorist se je leta 1987 mudil v Parizu, da bi skupaj s kolegi na filmski trak posnel opero La Boheme. Toda ves čas je bil hudo utrujen. Utrujenost se je stopnjevala, nato sta se ji pridružila še slabost in hudo bruhanje, da so ga nemudoma odpeljali v bolnišnico. Zdravniki so za ugotavljanje diagnoze potrebovali le 48 ur. Iz Pariza je odpotoval domov v Barcelono, od tam pa na zdravljenje v ZDA. Zdravil se je devet mesecev. Presadili so mu kostni mozeg in ga zdravili s kemoterapijo in obsevanjem.
 Omenjenega julijskega večera se je zmagoslavno vrnil na oder. Njegov glas, tako pravijo strokovnjaki, je bil za kanček spremenjen, vendar še vedno enako čist. Oboževalci so bili navdušeni. Ko je malo pozneje nastopil v dunajski operi, je doživel enourne stoječe ovacije.
Jose Carreras nikoli ni pozabil soočenja s smrtjo. »Smrti in umiranja se nisem bal. Bal sem se za svoje otroke,« je pozneje povedal. Iz hvaležnosti, da se je pozdravil in da svoje delo lahko nadaljuje, predvsem pa v boju proti tej hudi bolezni je ustanovil fundacijo, ki pomaga številnim bolnikom po vsem svetu. Segla je tudi do nas.
Če ni znakov bolezni, ni zdravljenja
Kronična limfatična levkemija (KLL) je najpogostejša vrsta te bolezni in večinoma prizadene starejše ljudi, a tudi mlajšim ne prizanaša. Kot je tako značilno za rakave bolezni, bolniku navadno dolgo ne dela nobenih težav. Zdravniki jo najpogosteje odkrijejo po naključju, ko bolniki pridejo na preglede zaradi kakšnih drugih bolezni. Zdravljenje je odvisno od tega, v kakšnem stanju je bolnik. Kot nam je povedal priznani britanski strokovnjak prof. dr. John Gribben (North East London Cancer Research Network), za zdravljenje večinoma uporabljajo kombinacije kemoterapij, se pravi različnih vrst zdravil, s katerimi naj bi uničili čim več rakastih celic in hkrati čim manj poškodovali zdrave.
 »Rezultati velikih raziskav so jasno pokazali, da je izbirno zdravljenje za bolnike s KLL kombinacija tarčnega zdravila rituksimab in kemoterapije. Za tiste bolnike, ki so v dovolj dobri telesni kondiciji, bi bila standardna terapija fludarabin ciklofosfomid in rituksimab oziroma tako imenovani režim FCR. Za bolnike, ki ne bi prenesli te terapije, pa bi premislili o uporabi rituksimaba v kombinaciji z drugimi zdravili. Odločitev o tem temelji na rezultatih kliničnih raziskav, še posebno na rezultatih tako imenovane raziskave CLL 8, s katero so dokazali, da bolniki, zdravljeni s kombinacijo CFR, živijo dlje brez napredovanja bolezni v primerjavi z bolniki, ki so dobivali kemoterapijo brez tarčnega zdravila rituksimab. Novi podatki pa kažejo tudi podaljšanje preživetja. Še nikoli ni bilo klinične raziskave s kronično lifmocitno levkemijo, ki bi dokazala podaljšanje preživetja z uporabo ene terapije v primerjavi z drugo. To je prelomni trenutek pri zdravljenju te bolezni,« je posebej za Jano povedal prof. Gribben. Z njim smo se pogovarjali dan pred objavo rezultatov omenjene raziskave, ki bo močno vplivala na zdravljenje bolnikov s KLL v prihodnosti.
Prof. Gribben je povedal, da so bolniki, ki prihajajo k njemu na zdravljenje, v zelo različnih stanjih. Mnogim bolezen ugotovijo, ko so na rutinskem pregledu zaradi nečesa drugega. Pri analizi krvi ugotovijo, da imajo nenavadno veliko belih krvnih celic, vendar se takrat počutijo še povsem zdrave. Novica, da imajo levkemijo, je zelo huda. Toda še hujše je, ko jim zdravniki povejo, da za to bolezen pravega zdravljenja ni. »Indikacija za zdravljenje KLL se pojavi šele, ko dobi bolnik simptome bolezni. Nekateri dobijo te znake kmalu po tem, ko jim povemo za bolezen, ali pa preiskave pokažejo, da je bolezen toliko napredovala, da jih lahko začnemo zdraviti. Toda mnogo drugih bolnikov lahko živi leta brez simptomov (klinično spremljanje bolnikov oziroma princip watch and wait) in ne potrebujejo nobene terapije. Veliko vprašanje je, ali bi morali bolnikom, pri katerih vemo, da bo bolezen kmalu napredovala, ponuditi zdravljenje bolj zgodaj ali ne. Raziskave, ki tečejo, bodo poskušale odgovoriti na to vprašanje. Teh odgovorov še ne poznamo, in dokler je tako, moramo čakati in opazovati.«
Napovedi niso mogoče
Da bi prišli stvari do dna, so se strokovnjaki lotili velike raziskave, s katero naj bi ugotovili, ali bi zgodnejše zdravljenje omogočilo boljše rezultate. Ta raziskava vključuje starejše bolnike, ki jih bodo morali spremljati še leta, preden bodo lahko dokončno odgovorili na to vprašanje. Dr. Gribben je na vprašanje, ali lahko glede na stvari, ki so znane, kaj napove, odgovoril: »To je zelo težko. Zdi se očitno, da bi moral biti izid zdravljenja boljši, če bi začeli zdraviti prej. Toda kaj, če začnemo zdraviti, ko bolnik še nima simptomov, potem pa bolezen začne hitreje napredovati oziroma se nekako zbudi in postane odporna proti terapiji? Pri takem scenariju bi lahko stanje samo poslabšali. Zato ne smemo ugibati, kakšni bodo rezultati, temveč vztrajati pri načinu, ki je uveljavljen zdaj (watch and wait), in ponuditi najboljšo terapijo, ki jo imamo, to je kombinacija zdravil FCR v trenutku, ko bolnik dobi simptome.«
V zadnjem času nam je medicina postregla z novimi spoznanji o tako imenovanih biomarkerjih. Tako so označili nekatere značilnosti, večinoma v genskem zapisu, po katerih lahko predvidijo, kateri bolnik se bo na katero kombinacijo zdravil najbolje odzval. Tudi pri KLL so se v veliko raziskavah  pregledovali, analizirali biomarkerji in merile genetske značilnosti bolezni. Našli so nekaj biomarkerjev, ki napovedujejo precej agresivno obliko bolezni. Rezultati raziskave CLL 8 pa so pokazali, da kombinacija zdravil FCR lahko premaga slabo napoved za te bolnike. Ta trenutek priporočajo, da se vsi bolniki zdravijo s to kombinacijo kemoterapije, razen če so prestari in v preslabi kondiciji, da bi takšno zdravljenje prenesli. Prof. Gribben pravi, da je najpomembnejše, v kakšnem stanju so. Bolniki, stari 65 let, so lahko v zelo slabem telesnem stanju, deset let starejši pa so lahko v bistveno boljši koži. Ti bodo zelo dobro prenašali zdravljenje s terapijo FCR. Zato je pomembno, da zdravnik skupaj z bolnikom določi, kaj hočeta z zdravljenjem doseči, kaj je mogoče pričakovati, kakšno je tveganje in ali tveganje morda ne pretehta koristi. Težava pri raziskavah je, da so narejene z mlajšimi bolniki, povprečna starost bolnika s KLL pa je ob ugotovitvi diagnoze 70 let. Zato te raziskave najbrž ne kažejo tistega, kar potrebujejo starejši bolniki. Nove raziskave so zato  načrtovane drugače.
V Veliki Britaniji smernice za zdravljenje, ki ga morajo britanski onkologi upoštevati, sprejema NICE (National Institute for Clinical and Health Excellence), nacionalni inštitut. V smernice za zdravljenje KLL je vključena kombinacija kemoterapije s tarčnim zdravilom (FCR). Dr. Gribben je povedal, da za oslabelega bolnika ta terapija ni več primerna, zato ga začnejo takoj zdraviti le s tarčnim zdravilom rituksimab. Potrebne so nove raziskave, da bi videli, ali je zdravljenje s tarčnim zdravilom tudi v kakšni drugi kombinaciji za nekatere skupine bolnikov najbolj primerno. 
Dr. Gribben je na koncu našega pogovora še enkrat poudaril, da je bil v enem samem letu narejen velik korak naprej. Prvič je bilo namreč z raziskavo dokazano podaljšano preživetje bolnikov s KLL. »Navadno nam je uspelo dokazati boljši odziv bolnikov na neko vrsto zdravljenja, podaljšanje obdobja brez napredovanja bolezni, ne pa podaljšanja preživetja. Raziskava, ki smo jo predstavili decembra 2009, pa je pokazala prav to. Zdravniki in bolniki si želimo isto: ne le izboljšati kakovost življenja obolelega, temveč tudi podaljšati njegovo življenja. S kombinacijo FCR smo dosegli prav to.«