O, kako si želi, da bi bila ta njuna sobica, ki ni drugega kot nujni bivalni prostor, nekje v pritličju. Njene okorne in drseče noge ter njeno izčrpano telo komaj še zmorejo visoke, neprijetne stopnice. Veliko veliko preveč jih je – do četrtega nadstropja.
Ne moreš, Žana, nimava denarja
Ni zaposlena. Nikoli ni bila. Ne bi zmogla prav nobenega dela. To so v zadnjem letu ugotovili tudi strokovnjaki. Ima najnižjo invalidsko pokojnino, minimalno socialno podporo in otroški dodatek. Vse troje skupaj pa ne zadošča niti za plačilo vseh položnic. Po hrano hodi na Rdeči križ, pomagajo ji tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje.
Do petnajstega v mesecu še zmoreta preživeti. Potem – potem pa ostaja na prisilnem postu. Nikoli si ni izposojala denarja. Natanko se zaveda, da ga ne bi zmogla vrniti. Raje skriva svojo revščino. Ona ja, hči pa ne. Ne razume, da njena mamica nima. Nima denarja niti za najcenejše bombončke.
Tonja ne pomni, kdaj je nazadnje imela na krožniku košček mesa. In najtežje ji je, ko se skupaj z deklico poda v trgovino. Na začetku meseca. Po najnujnejše stvari. Žana tedaj teka od police do police in mamico prosi, da bi v košarico položila vsaj majhno čokolado, poceni bombončke ali žemljico in jogurt. »Ne moreš,« je vselej njen odgovor, »ne moreš, Žana, nimava denarja.« Seveda so vedno padale obtožbe, saj mala Žana ne more sprejeti dejstva, da njeni sošolci z njo nočejo deliti svojih sladkarij, ker jih sama nikoli ne more ponuditi njim ali jih preprosto vrniti. Že nekaj mesecev Žano zato najprej pospremi v šolo, nato zavije v trgovino, le po najnujnejše. In proti drugi polovici meseca tudi tega ne zmore več.
Tragedija
Komaj štirideset jih ima, njena deklica pa enajst. In večkrat se spominja svojih enajstih let. Imela je čudovito mamo, očeta in tri brate. Živeli so na majhni kmetiji, daleč stran od mesta, in čisto vse, kar so potrebovali za življenje, so pridelali sami. Mama je bila spretna tudi v šivanju. Ne spomni se, kje so dobili blago, ampak mama jim je sešila prav vsa oblačila. Oče pa je bil mojster celo v izdelavi čevljev.
Bila je še otrok, ko se je zgodila tragedija. Izgubila je očeta in brata. In takrat, takrat se je njeno življenje nadaljevalo le še po bolnišnicah. Hudo je zbolela in komaj so jo ohranili pri življenju. Njeno drobno telo so nenehno reševali. Operirana je bila na srcu, glavi, hrbtenici. In ko je bilo njeno zdravje popravljeno zgolj za preživetje, jo je napadla še neozdravljiva bolezen. Več kot deset let je preživela po bolnišnicah.
Bolezen ji je preprečila, da bi redno obiskovala šolo. Imela je že sedemnajst let, ko je sedla nazaj v šolske klopi. Poskušala je nadoknaditi zamujeno. Bilo je težko, a ji je vendar uspelo. Skoraj pri tridesetih je uspešno končala srednjo šolo.
Najlepši dan
Bila je – in je še – lepotica. Košatih rdečih las, brezhibne postave. Le njena počasna, drsajoča hoja, počasen govor in težja koncentracija so jo izdajali, da je daleč od popolnega dekleta. Skrivala je oslabelo deformirano roko in uspelo ji je, da jo je vselej elegantno prenesla v popoln videz. Navzven. Pritegovala je pozornost, čeprav tega ni želela, in vzbujala čustva številnim mladcem, ki so jo poskušali osvajati.
Dolgo se je upirala. Upirala tudi svojim čustvom, saj se je ob vsem obletavanju fantov v njej plaho začela zbujati ženska. Zelo je razmišljala, ali naj dopusti dvorjenje visokemu mladcu, ki ji je vztrajno sledil na vsakem koraku. Izkazoval ji je tisoč in eno pozornost in jo prepričeval, da bo njeno življenje z njim lažje in lepše.
Bila je odkrita. Povedala je o svojih zdravstvenih težavah, zaupala dvom o sposobnosti, da bi bila partnerica, žena, morda celo mati. In se je zgodilo. Pod srcem je kmalu začutila življenje. Tudi zdravniki so dvomili o njenih sposobnosti materinstva. Pred njo pa so postavljali tudi številne dvome o zdravju otroka.
S partnerjem sta se odločila, da bosta kljub vsemu starša. Ljubezni sta dala prosto pot in v pričakovanju otroka sta postala zakonca. To je bil njen najlepši dan v življenju.
Temne slutnje
Tisti čas je bila v zanosu ljubezni. Prepričana, da ima vse. In mnogo več kot njene zdrave vrstnice. Imela je ljubečega in ljubljenega moža. Tesno sobico je zamenjala za najemno sončno stanovanje. In pričakovala je otroka.
Nekaj mesecev, samo nekaj mesecev je trajala njena srečica. Ki se ji je predajala z vsem srcem. Resda je le stežka opravljala zahtevna gospodinjska in hišna opravila, kajti čedalje bolj jo je omejevala bolezen. Ki je v času nosečnosti, kot so napovedovali zdravniki, silno napredovala.
Tedaj so jo začele obhajati temne slutnje. Bližal se je čas poroda in ona je fizično propadala. Porod je bil predčasen. In komaj ga je preživela. Toda rodila je zdravo, čudovito deklico.
Kmalu po rojstvu jo je oslabelost znova priklenila na posteljo. Tedaj je vskočila na pomoč njena takrat že bolna mama. Ki bi tudi sama potrebovala pomoč. Prebili so prvih nekaj mesecev. Žana je postajala čedalje bolj živahna deklica. In mama ji ni več zmogla dajati opore.
Izločeni
Ostala je sama. Mož je bolj in bolj izostajal od doma. In pogosto je nemočna čakala svoje ljubljeno bitje, ki to ni bilo več. Čutila je, da je njena ljubezen postala enosmerna. Čutila, da je imel njen mož druga pričakovanja. O tem si ni upala spregovoriti, saj je postajal čedalje bolj nestrpen in surov.
Ko ni zmogla več, je sklenila odnos razčistiti z iskrenim pogovorom. Takrat je prvič na bolnem in bolečem telesu začutila njegove pesti. Njeno šibko telo je bilo skoraj vsak dan izpostavljeno surovostim in žalitvam. Ni jih več zmogla prenašati. Bila je popolnoma izčrpana. Ko se je spet znašla na bolniški postelji, je prosila za pomoč. Ni se več vrnila domov. Pristala je v varni hiši. Skupaj z Žano, ki je tedaj imela že nekaj let.
Doba bivanja v varni hiši se je iztekala in vendarle so našli način, da je lahko ostajala na varnem, kjer so ji pri vzgoji in opravilih pomagale sostanovalke.
In končno sta dobili nujni bivalni prostor. S pomočjo ZPM ga je opremila.
Njena ljubljena Žana je odraščala. Ni imela lepih oblačil, ni imela ničesar, kar imajo njeni vrstniki. In so jo izločili. Povsem.
Svojo prvo srečo in brezskrbnost je deklica doživljala v številnih humanitarnih dejavnostih za otroke, mlade in družine v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Tam se opremlja za življenje ter razvija svoje talente. Tonja pa postaja čedalje šibkejša. Napadajo jo nove in nove bolezni, pa tudi prejšnje napredujejo.
Tudi zato, ker nima ustrezne prehrane, ker nima primernih oblačil in ne sredstev, da bi lahko deklici ponudila dobrine, ki bi ji dovoljevale vstop v družbo vrstnikov – niti da bi imela stvari, nujnih za šolske programe.
Tonja in Žana nimata niti za osnovno preživetje …

Prostovoljne prispevke za pomoč lahko nakažete na TRR: ŠTEVILKA TRR 0201 2002 0297 991, sklic 503155, humanitarna pomoč Tonji in Žani, naslovnik ZPM, Proletarska 1, Ljubljana (vse zgodbe nam v skupni želji, da bi pomagali, posredujejo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije). S pomočjo se lahko obrnete tudi neposredno na ZPMS, tel.: (01) 5443-043, 5442-042.