Opravimo najprej s tistim zunaj: saj ne trdim, da se Berlin februarja navadno kopa v soncu – vznemirljivo pogosto tega ne počne –, ampak tako zasnežen, poledenel in zoprn že dolgo ni bil. Berlinčani so komaj imeli kaj časa, da bi se ukvarjali s festivalom, veliko bolj so jih zaposlovali ledeni in neočiščeni pločniki. V mestnem svetu je opozicija očitala županu, da bi na Kudammu, glavni nakupovalni ulici, »lahko prirejali Holiday on ice«. To je bilo po tistem, ko je umrla »tretja žrtev ledu«, kot so temu rekli, zaradi poškodb ob padcu so namreč umrli že trije starejši občani in tudi starejšemu gospodu, ki je imel ne povsem posrečeno idejo, da se bo peljal s kolesom in je padel, ne kaže dobro. Njihovi previdnejši vrstniki že tedne ostajajo doma. Nekateri seniorji niso zapustili stanovanja že od božiča. Če pa že morajo nujno ven, se peljejo s taksijem ali pa jim po ledenih pločnikih pomagajo prostovoljci, ki jih pošlje socialno skrbstvo. Podobno se godi slepim in ljudem na vozičkih. Vse kaže, da jih bo hišnega pripora osvobodila šele odjuga, medtem pa imajo na urgenci trikrat več dela kot po navadi, saj vsi ne ostajajo doma na varnem.
Saj ne bi mogli reči, da mestne oblasti niso nič storile – najprej so k čiščenju pločnikov pritegnili brezposelne, potem so objavili javni poziv. In je bila spet zadrega, preplavili so jih klici prostovoljcev, a so ugotovili, da očitno ni dovolj lopat in krampov. Direktor festivala Dieter Kosslick se ni zanašal na javne službe, najel je zasebna podjetja, da so očistila okolico festivalskih prizorišč. Kljub temu je moralo nekaj festivalskih gostov iskati pomoč na urgenci. Še en dokaz, da je filmsko novinarstvo lahko hudo nevarna zadeva.
Kdo laže, da je mraz? Temperature pod ničlo seveda ne pomenijo, da se zvezde na rdeči preprogi odpovejo globoko izrezanim toaletam, in je zato najslavnejša članica žirije Renee Zellweger prišla na odprtje festivala v modri oblekici brez rokavov in kazala gol hrbet. Na projekcije pa je hodila prav nič glamurozna, malo skuštrana in zavita v debelo bundo. In ko so ugasnile luči, si je na nos nataknila neglamurozna očala s temnim okvirjem in debelimi lečami. Zvezdo v njej so izdajala le sončna očala v laseh. Kajti nič tako razločno ne pravi, izvolite opaziti, da sem hollywoodska zvezda, kot sončna očala sredi snežnega meteža.
Mraz očitno ne moti vseh: časopisi so objavili sliko nagega protestnika, ki ga policisti bosega in goloritega po ledu previdno vodijo stran od festivalskega prizorišča. V eni roki ima čevlje, v drugi vrečko, domnevamo, da z obleko. Proti čemu je protestiral, so pa pozabili omeniti.
Da smo skoraj v Kaliforniji, bi se dalo sklepati tudi po večerni projekciji Metropolisa na prostem. Tule verjetno potrebujete nekaj razlage. In jo boste tudi dobili: ob nastanku leta 1927 Metropolis režiserja Fritza Langa ni ogrel gledalcev, pa so ga sneli s sporeda in drastično oklestili – skrajšali so ga za skoraj tisoč metrov. Film je medtem postal klasika, izrezani prizori pa so veljali za izgubljene, vse dokler leta 2008 niso v Argentini odkrili negativa na 16 mm. Vriskanje je bilo slišati vse do Evrope. Potem so film restavrirali in sklenili za več kot trideset minut podaljšano »režiserjevo verzijo« Metropolisa slovesno predstaviti na 60. berlinskem festivalu. Najprej so projekcijo razumno načrtovali samo za dvorano, a ko je 1800 vstopnic skoraj v hipu pošlo, je herr Kosslick domiselno predlagal, kaj če bi naredili zraven še projekcijo na prostem ob Brandenburških vratih? Ko so ga opozorili, da bi utegnilo gledalce sredi zime čisto majčkeno zebsti, je rekel, pa kaj, saj tudi novo leto pričakajo na prostem ob Brandenburških vratih in takrat ni nič topleje. Boste videli, da bodo prišli. Imel je prav, na brezplačno projekcijo je kljub minus devetim stopinjam (ali nekaj takega) pogumno priskakljalo okrog dva tisoč ljudi, ki so se ob osmih pričakujoče zazrli v platno. In potem se je zataknilo.
Takega dogodka seveda ne moreš proslaviti brez govora. Ali dveh. Ali treh. Vrstili so se modri velmožje in nizali globoke misli. Tisti v toaletah in smokingih v dvorani so to še kar športno prenesli, oni zunaj na mrazu so pa postajali vedno bolj premraženi in vedno bolj divji. Tik preden so povsem podivjali, se je projekcija s tričetrturno zamudo vendarle začela, ampak do takrat se je veliko pomodrelih gledalcev že evakuiralo na toplo v kakšen bar. Konec filma je dočakalo samo še kakšnih petsto najtoplokrvnejših. Najpametnejši so ga pa tako ali tako gledali kar po televiziji.
Če iščete zvezde, glejte navzdol. Berlin sredi zime nikoli ne pritegne toliko velikih zvezd kot konkurenčna festivala v Cannesu in Benetkah, ki sta blagoslovljena z milejšim podnebjem in ugodnejšim terminom, in to je berlinske festivalske direktorje – v šestdesetih letih festivala so se zvrstili štirje, skupaj s sedanjim Kosslickom, ki vstopa v deseto leto direktorstva – vedno hudo bolelo. Letos je bila bera zvezd slaba celo za berlinske standarde. Tik pred zdajci je odpovedal še Daniel Day Lewis, na katerega so doslej vedno lahko računali. In Penelope Cruz je tudi snedla besedo in ni prišla. Prišel je sicer Leonardo DiCaprio, ampak daleč so že tisti posttitanikovski časi, ko je prišel na festival s filmom Plaža in so deklice zunaj na mrazu histerično vreščale. Letos so najstnice do Lea ostale hladno ravnodušne, časopise pa je najbolj navdušilo to, da je s seboj pripeljal mamo.
Največ prahu je dvignila zvezda, ki je ni bilo: Roman Polanski, ki sedi v hišnem priporu v Švici, ni mogel priti na svetovno premiero svojega novega filma Ghost Writer, o brezimnem piscu, ki piše »avtobiografijo« nekdanjega britanskega premierja, ki je v svoji politični karieri očitno ušpičil tudi nekaj hudih nečednosti in strašansko spominja na Tonyja Blaira. Film je čisto spodobna srhljivka, ampak medveda za režijo Polanskemu gre razumeti bolj kot znak podpore režiserju kot pa nagrado za izstopajočo kvaliteto.
Če hočete torej v Berlinu videti kakšno zvezdo, glejte pod noge: letos so na Potsdamer Strasse slovesno odprli svoj lastni bulvar zvezd, o katerem sanjajo že od leta 2004: po vzoru hollywoodskega Walk of fame bodo tla posejali z zvezdami, posvečenimi bleščečim imenom filma. Prvo zvezdo na berlinski stezi slave je dobila nemška diva Marlene Dietrich, do poletja pa bo posebna komisija sestavila zvezdnat seznam s še 39 imeni.
Masa ali klasa? Se festivalu kaj pozna recesija? Ja in ne: novinarjev je bilo opazno manj, jasen znak, da časopisne hiše zategujejo pasove, toda s filmskega marketa so poročali, da se število prodajalcev in kupcev ni zmanjšalo in tudi posel je menda kar cvetel, domačemu občinstvu pa so prodali rekordno število vstopnic. Festival postaja pri domorodcih čedalje bolj priljubljen, ampak kritiki direktorju Kosslicku očitajo, da festival vodi v preveč populistične vode in mu znižuje kakovost. Masse oder Klasse se je spraševal članek v berlinskem Tagesspieglu (in odgovor je bil, ja, množičnost prevladuje nad stilom). Direktorju so že ob objavi tekmovalnega programa očitali, da je bled in nezanimiv, da razen Michaela Winterbottoma v svoje berlinsko nedrje ni pritegnil nobenega režiserja prvega razreda, ki bi bil še na vrhuncu ustvarjalnih moči. Utrujena in izrabljena Roman Polanski in Martin Scorsese sta se že izpela in filma, ki ga je letos poslal v Berlin Zhang Yimou, mu še dolgo ne bom oprostila. Upamo lahko kvečjemu na kakšno presenečenje, so vzdihovali. Pa ga ni bilo. Niti enega. Saj je bil vmes kakšen dober film, ampak takega, močnega, ki te z intenzivnostjo občutja vrže ob tla in ti strga gate (kot se temu strokovno reče), letos ni bilo.
Kdo je Nessie? Sivo je bilo zunaj, sivo je bilo tudi v kinih, ne le zaradi povprečnosti letošnje bere, temveč zato, ker tako rekoč v nobenem filmu ni bilo sonca, povsod so kazali samo sivo nebo. In so se potem še hvalili, da so imeli med snemanjem filma Romana Polanskega Ghost Writer ves čas sonce in so morali potem digitalno posiviti modro nebo. Kaj jim je tega treba bilo?
V letošnjem filmskem vremenu smo imeli ves čas samo dež in nevihte. Turški film Med, ki je dobil zlatega medveda, je po mojem zmagal samo zato, ker je imel tudi nekaj sonca. Resno.
Sredi festivala so se organizatorji nenadoma splašili in nam začeli gledati v torbe, češ da so med nami filmski pirati.
Prosim?
Večino ljudi bi morali s pištolo prisiliti, da bi šli gledat filme, ki so nam jih kazali dan za dnem! Le zakaj bi jih hotel kdo krasti? Komu jih bodo pa kazali? In sem bila kar majčkeno nakurjena, ko mi je varnostnik prvič pokukal v ogromno torbo, ki sem jo vlačila s sabo. Ničesar nimam, sem rekla sladko, samo manjši snemalni studio. Pa se je samo kislo režal.
Že skoraj teden dni gledam filme, v katerim se ljudem zelo slabo godi, se je pritoževal neki kolumnist. »Ljudi tepejo, pljuvajo in pokončujejo na najrazličnejše načine. … In sprašujem se: le katera pošast je sestavila letošnji program? To že ni mogel biti prijetni herr Kosslick.«
Saj.
Alah je velik. Po navadi v festivalskih sporedih zagrizeno iščejo rdečo nit. Letos se je vsiljevala kar sama: islam. Več filmov v glavnem sporedu se ubada s problemi mladih muslimanov v pretežno krščanskih deželah. Bollywoodski Pišem se Khan pripoveduje o težavah muslimanskega avtista v ZDA po letu 2001, nemški Shahada (Vera) prepleta zgodbe treh mladih muslimanov v Nemčiji in novi film nekdanje zmagovalke Berlinala (za Grbavico), bosanske režiserke Jasmile Žbanić, skozi zgodbo mladega para govori o širitvi islamskega fundamentalizma v Bosni. To ni lokalni pojav, je rekla, to je svetovni trend, ampak z zelo lokalnimi detajli. »Mislim, da je kriva tudi vojna, ja, ampak tudi nepravični mir. V nekdanji Jugoslaviji se vojni zločinci še vedno svobodni sprehajajo. Bosanci ne moremo dobiti vizumov za Evropo, države, ki so napadle Bosno, pa bodo v Evropsko unijo vstopile pred nami. Prej smo se počutili Evropejce, zdaj pa nas Evropa noče, zato si moramo poiskati novo identiteto.« Upam, da bo moj film sprožil dialog, je še rekla režiserka. Do zdaj sta bili samo vpitje in kričanje.
