Rojstnega mesta, srbskega Lazarevca, še ni obiskala, čeprav bi ob priložnosti rada videla mesto svojih korenin. Pa tudi starše bi rada spoznala, pravi, da vidi, od kod izvira in komu je podobna. Ničesar ne bi želela od njih, kajti to, da so jo zapustili, potem ko se je usoda z njo tako poigrala in sama ni imela prav nobenega vpliva na to, je na njej za vedno pustilo globok pečat. »Glede na zgodbe, ki so jih pripovedovali o meni, še danes ne vem, kakšna je resnica. Ena verzija pravi, da me je mama zapustila na pragu neke hiše, kjer me je potem našla gospa Nada, medicinska sestra, in naju še z nekim fantkom s podobno invalidnostjo pozneje pripeljala v Slovenijo, kjer bi lahko imela boljšo prihodnost. Lahko bi se šolala in pomagali bi nama pri različnih pripomočkih za čim bolj samostojno življenje,« začenja svojo zgodbo lepo dolgolaso dekle. Kljub številnim bridkim izkušnjam mladega življenja iz njenega glasu vejeta nalezljiv optimizem in vedrina. »Na svojih dokumentih sem prebrala, da je moja mama v času nosečnosti menda jemala zdravila, za katera niso vedeli, da imajo lahko tako strašen učinek.« Njene okončine se namreč niso do konca razvile. Vera je slišala, da se je v tistem času rodilo več otrok s podobno nerazvitimi deli telesa, tudi fant, s katerim sta skupaj prišla v Slovenijo in po naključju celo odraščala kot soseda v isti vasi.
K rejnikom
Še kot dojenčka sta prišla v rehabilitacijski center Soča in tam so zanju iskali rejniško družino. »Kar nekaj ljudi je prišlo, a so se vsi ustrašili odgovornosti do invalidne osebe. Vse dokler ni prišla gospa Tilka Rozman, moja skrbnica, moja druga mama, in me odpeljala s seboj na kmetijo blizu Zbiljskega jezera.« Z malo Vero je bilo lahko, ker je bila nezahtevna, prisrčna in dobrovoljna deklica z ljubkimi temnimi kodrčki in velikimi zvedavimi rjavimi očkami. »Spomnim se, kako me je ata vedno posedel zraven sebe na traktor in sva šla skupaj na njivo. Nikoli mu ni bilo dolgčas, saj sem neprestano nekaj čebljala in z njim klepetala.« Napravil ji je poseben stolček za sanke, pa gugalnico, na kateri se še danes z veseljem gugajo vnuki rejnikov. Prva večja prelomnica v njenem življenju je bil odhod v Zavod za invalidno mladino v Kamnik.

Več v Jani št.8, 23.2.2010