Eno izmed dveh prizorišč olimpijskih iger je obdano z izjemno naravno kuliso. Whistler, poleg Vancouvra prizorišče zimskih olimpijskih iger, obdaja spektakularno Obalno gorovje. Prostrano je in odprto, narava je tu resnično veličastna. Snega sicer v teh krajih ne primanjkuje, a letos ga v dolini ni bilo prav veliko. Vreme zna biti tu resnično muhasto in se lahko bliskovito hitro spreminja.
Kraj z deset tisoč stalnimi prebivalci in več kot dvema milijonoma obiskovalcev na leto si je za tak dogodek prizadeval dobrih štirideset let. »Dovolj dolgo smo čakali. Zdaj je naš trenutek,« mi je povedala ena izmed prebivalk tega ljubkega kraja. Tri milijarde gledalcev za televizijskimi sprejemniki po vsem svetu je lahko občudovalo tisto, za kar se je tako trudila ta mala skupnost. Morda tudi od tod prijaznost ljudi, ki je pomagala zasenčiti marsikatero pomanjkljivost iger.
Čeprav Whistler, kjer je tekmovala glavnina naših olimpijcev, velja za zimsko športno središče, saj je tu največje smučišče v Severni Ameriki, ga več kot polovica obiskovalcev obišče poleti. A smučišče je res izjemno. V letih čakanja na veliki dogodek so zgradili enega najboljših na svetu. Lotili so se ga avanturistično in predano. Pika na i v ponudbi malega kraja je gondola Peak 2 Peak, s katero so povezali dva vrhova nad mestecem – Whistler in Blackcomb. Je pravi svetovni rekord, saj je najdaljša žičnica brez nosilcev. Poteka nad dolino, 436 metrov nad tlemi, dolga je 3024 km, vožnja pa traja 11 minut.

Gostoljubna Slovenska hiša
Tudi na tokratnih igrah je bila središče slovenskega druženja Slovenska hiša. A drugače kot prejšnja leta nič več kje skrita in oddaljena, ampak na zelo dobri lokaciji v osrčju Whistlerja. Natančneje v hotelu Westin, v katerem so bili nastanjeni tudi nekateri politiki (ameriška delegacija s podpredsednikom Bidenom na čelu) in kronane glave – opazili smo danskega prestolonaslednika Frederika z avstralsko soprogo Mary. Mimogrede, iskrice med njima so preskočile prav na olimpijskih igrah v Sydneyju.
 »Z obiskom smo zelo zadovoljni,« je povedal vodja projekta Jožko Križan, direktor OKS Olimp. »K nam v goste so prišli številni predstavniki in predsedniki drugih olimpijskih komitejev, kanadski poslovneži, župan Whistlerja, priznane športne legende, kot so Nancy Green Raine, Marc Girardeli, Vegard Ulvang, Bente Skari, predstavniki tujih medijskih hiš in obiskovalci z vsega sveta.« Vse to seveda poleg sprejemov za Petro Majdič in Tino Maze.
Nancy Green Raine, ki je za Kanado osvojila kar nekaj medalj v smučanju, se je v Slovenski hiši srečala s svojimi starimi prijatelji, s katerimi so skupaj pisali zgodovino kanadskega in svetovnega smučanja – z Jožetom Šparovcem, ki živi v Whistlerju, s Tonetom Vogrincem, vodjem slovenske olimpijske delegacije, in z Dušanom Blažičem. Med navdušenimi obiskovalci se je znašel tudi kanadski minister Gary Lunn, ki je bil očaran nad sloganom I feel Slovenia. Povedal je, da je predstavitev Slovenije ena najbolj simpatičnih in izvirnih.

Oblačila naših olimpijcev
Čeprav je bilo pred začetkom iger kar nekaj polemik, da oblačila naših olimpijcev niso primerna, se je v Kanadi pokazalo povsem nasprotno. K prepoznavnosti Slovenije so pripomogla tudi in prav uradna oblačila slovenske olimpijske delegacije, ki sta jih izdelala Mura in Toper. Toprova bunda je še posebna uspešnica in velja za eno najizvirnejših oblačil iger. Skupaj s sloganom I feel Slovenia je požela zelo pozitivne odzive. Na vsakem koraku je bilo slišati: »Hello, Slovenia!« Kot da bi si vsi želeli olimpijske jakne. Olimpijske igre so namreč enkratna priložnost za razne blagovne menjave – menjajo se značke, jakne, kape ali vse, kar se lahko zamenja.

Novodobna legenda – Bode Miller
Ameriški smučar je nesporno eden najbolj popularnih alpskih smučarjev. Kjer koli se pojavi, vzbuja pozornost. Po prvi medalji si je v izbrani družbi privoščil suši v neki restavraciji v Whistlerju. Ni bil pripravljen na pogovor in druženje z drugimi gosti.
Po zlatu v kombinaciji sem ga ujela po podelitvi medalj. »Ne jočem velikokrat, danes pa sem,« mi je zaupal. »Na olimpijske igre prideš in upaš na najboljši možni rezultat. Seveda upaš, da boš zmagal. Nekateri tega pač ne zmorejo.«
In Bode je na tekmi naredil vse, kar je lahko, čeprav so bile njegove noge »kuhane«, kot se je izrazil.
»Če si želiš zmagati, moraš veliko tvegati,« je komentiral svojo vožnjo. Sprejeti je treba vse izzive. »In teh si želimo vsi.« Povedal je, da mu ni žal, da se je vrnil v ameriško reprezentanco. Zdela se mu je pravilna odločitev.
In zakaj mu gre tokrat tako dobro, pred štirimi leti pa ne? »V Torino nisem želel iti. Takrat se mi je vse skupaj malo zamerilo. Nisem hotel biti le poster boy. Šel sem, ker sem pač moral. Pa tudi tekmujem rad. No ja, zame je bil to malo konflikten čas.«
Bode si je preteklo poletje vzel čas zase in ugotovil, kaj si želi in česa je sposoben. »Te igre so me še dodatno streznile, navdihnile in mi dale energijo. »V Kanadi je odlično. Tu resnično čutiš občinstvo in utrip je čudovit. Res je veličastno in vzdušje je popolno.«
Bode se ukvarja tudi z dobrodelnostjo in ima svojo fundacijo. Čeprav je tisti dan osvojil zlato medaljo, ni bil pretirano razpoložen in gostobeseden, saj pravi, da so ti časi minili. Zdaj ve, kaj in kam si želi. Našel je svojo pot. In odšel na večerjo z družino.