Do podnebne konference v Köbenhavnu je bilo laiku vsaj navzven videti preprosto: veljalo je, da se naš planet usodno segreva, da je treba storiti vse, da se segrevanje ustavi ali vsaj omeji. Največji problem so bili že dolgo videti izpusti ogljikovega dioksida. Konferenca je klavrno propadla, takoj potem pa so se začeli nenadoma množiti siloviti nasprotni napadi, ki namesto segrevanja napovedujejo novo ledeno dobo. Vse gre tako daleč, da se začenja govoriti že o nekakšni vojni dveh religij. Ljudje so seveda zbegani, zato malce šaljivo uvodno vprašanje. Kaj bo torej z nami, nas bo scvrlo ali zamrznilo?
Svet se še vedno ogreva, ne glede na to, kaj pišejo časopisi, in ledene dobe še ne bo. Zgodila se bo čez kakih štirideset tisoč let, glede na cikličnost orbitalnih spremenljivk gibanja Zemlje okrog Sonca, je za zdaj gotovo še ni na vidiku. Temperature pa se bodo skoraj zanesljivo dvigale še naprej, torej je odgovor: čedalje topleje bo.
Sprožilnik nove vojne naj bi bila afera climategate. Gre za vdor hekerjev v britansko univerzo; iz nje so ukradli ogromno zaupne dokumentacije. Iz medsebojnih računalniških sporočil znanstvenikov je menda razvidna dvomljivost klimatološke znanstvene metode, pokazalo naj bi se prikrivanje razlik med hipotezami in resničnimi razmerami, napihovanje podatkov o svetovnem segrevanju, prikrajanje podatkov, popolne zmote v napovedih in podobne nečednosti: znanstveniki baje nimajo pojma, kaj sploh povzroča globalno segrevanje in ali sploh gre zanj. Medvladni skupini ZN o podnebnih spremembah (IPCC) se torej jemlje verodostojnost. Je kaj od tega res?
Govor je o neformalnem dopisovanju med znanstveniki, to je bilo ukradeno. Tam je slog dopisovanja veliko bolj sproščen kot pa v kakšnih znanstvenih poročilih. Dajati v isti koš znanstvene besede in zasebno dopisovanje je zagotovo zavajajoče. Drugi argument: vse, kar je objavljeno v poročilih IPCC, je javno dostopno. Javno so dostopni vsi podatki, javno je dostopna literatura, ki je v poročilu obdelana in seveda skrajšana v primerno obliko. Zato naj nejeverni Tomaži pokažejo, kaj je narobe v člankih, ki so bili objavljeni zadnjih deset, petnajst let. Vzroki za to, kar se je v zadnjem času dogajalo, so zelo globoki. Seveda so v 3000 strani dolgem poročilu tudi napake, a ne o vzrokih in razvoju podnebnih sprememb. Ni nikakršnega prikrojevanja teorij ali česa takega. Mislim, da so z napadom na IPCC, če temu lahko tako rečemo, hoteli uničiti konferenco v Köbenhavnu, kjer je bil zelo velik interes svetovnega gospodarstva in svetovne politike, da se nič ne spremeni. Zelo koristi pa tudi vsem, ki nasprotujejo sprejetju podnebnega zakona v ZDA. Zdaj mešamo vzroke in posledice. Kar jaz očitam skeptikom, če so ti, recimo, nasprotniki, je, da skušajo prikazati, kot da je znanost o podnebnih spremembah nekaka muha enodnevnica. Vsi klimatski skeptiki skupaj pa ne znajo povedati, kaj je narobe z osnovno fiziko, ki stoji za modeli, s katerimi to izračunavamo. Vsa ta osnovna fizika je stara več kot sto let in s tem ni nič narobe. In če vrnem vprašanje: če človek ni kriv za spremembe svetovnega podnebja, kaj pa je potem krivo? Nasprotniki nikoli ne pojasnijo: človek ni kriv, torej je, na primer, krivo sonce. Sonce seveda v zadnjih desetletjih ni krivo, to vemo. Ni neke alternativne fizikalno podprte razlage za ogrevanje. Najlaže je nekoga napadati, da nima prav, sam pa ne ponudiš alternative.
Eden največjih svetovnih klimatoloških strokovnjakov, profesor Kevin Trenberth, pravi: »Dejstvo je, da ne vemo, kaj se s podnebjem pravzaprav sploh dogaja. Vsaka poteza v tej smeri, tudi zmanjševanje izpustov plinov, se zdi brez smisla, ker nima nikakršne opore v znanosti in ne moremo vedeti, ali so naši napori v to smer sploh smiselni ali ne.« Kaj pravite na to?
Gre za zelo dobrega klimatologa, osebno ga poznam, še julija sva bila nekaj dni skupaj na nekem sestanku, in tej njegovi izjavi se zelo čudim. Morda je vzeta iz konteksta ali celo izrečena pod pritiskom. Mislim, da želi s tem povedati, da so predvidevanja o nadaljevanju zgodbe nadaljnjega ogrevanja relativno odvisne od človekovega ravnanja. Od tod negotovost. Mislim pa, da ne drži, da je znanost tako zelo nemočna. Če si ogledamo modele, ki klimatske pojave simulirajo za nazaj, si lahko z njimi zelo dobro opišemo, kaj se je dogajalo v preteklosti. Hkrati pričakujemo, da bodo ti modeli dobro simulirali tudi, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Velikost spremembe pa je odvisna od človekovega ravnanja, ki ga je res težko spraviti v enačbe.
Več v Jani, št. 9, 2. 3. 2010
