Pred leti, ko se nam je prvič nasmejal z zaslona in pljusknil energijo v naše dnevne sobe, je še čutil nekaj strahu pred kamero, a to je skoraj težko verjeti, saj je bilo od nekdaj videti, da se pred kamero počuti kot riba v vodi. Takrat še velenjski poba, danes že zrel možak in tudi očka – no, pravzaprav ga še ne dveletna Amalja kliče ati – je bil vedno ljubljenec občinstva. »O, ne! Na začetku smo bili kar adijo. Z Jadranko Juras, s katero sva takrat vodila oddajo Videospotnice, sva dobila ne preveč prijazno pismo, ki ga še zdaj znam na pamet: prosimo, da odstranite Jadranko in Petra iz Videospotnic, ker sta nesramna, žaljiva in predvsem neumna,« je kar takoj prekinil slavospev o njegovi priljubljenosti. Kakršen je – življenje že od nekdaj jemlje lahkotno in se nikoli po nepotrebnem ne obremenjuje –, ga tudi razni vzkliki, predvsem podžgani z alkoholom, v stilu »Ti si kreten!«, niso spravili iz tira.
In tudi v zadrego se ga ne da spraviti zlepa. Že dolgo ni zardeval, in če bi bil v nerodnem položaju, bi se iz njega izvlekel s hitrim govorjenjem. Dobro nabrušen jezik mu je vedno odlično služil. »Vedno sem bil tak – gobezdav. S tem svojim jezikom sem se prebijal skozi življenje, ha ha! A po kom imam to odprtost in jezikavost? Najbrž kar po mami.«
Želijo si ga številni evrovizijski oboževalci. Klepetati s Petrom Polesom je zelo preprosto. Sproščen in naraven, predvsem pa duhovit vsako minuto. Daje vtis, da drugače niti ne zna. Prav težko ga je ubesediti, saj se zdi, da mu s suhoparnimi vrsticami delamo škodo. Polesa je treba gledati, poslušati in doživeti. Verjetno bo prav ob teh besedah zmajeval z glavo in dejal nekaj v stilu, ne pretiravajte, nič posebnega nisem. Skromen je. Otepa se superlativov, tako kot se brani pretirane medijske pozornosti in omejuje dajanje izjav ter intervjujev. Na začetku njegove televizijske kariere je bilo drugače. »Ko prideš na sceno, si na začetku misliš, da si vsakomur, ki te prosi za intervju, dolžan ustreči. Potem se zgodi, da začno napačno navajati tvoje izjave, ob novih projektih te je nenadoma povsod polno, zato sem začel to zavestno omejevati. Pomembnejše se mi zdi, da se predstavljam z delom – ljudje me lahko vidijo na televiziji in res ni treba, da še iz vsakega časopisa ven skačem. Držim se rekla: manj je več.«
Letos smo ga na EMI kar pogrešali. Se mu je kaj kolcalo po stari znanki? »Sem jo spremljal, a kakih bolečin v srcu nisem čutil. Mi je čisto fajn, da sem se lotil novega in čisto drugačnega projekta, kot je prihajajoča oddaja Slovenija ima talent.«
S slovesom od nacionalne TV-hiše, s katero se je družil od samega začetka in jo zapušča prvič, se bo verjetno moral posloviti tudi kot znameniti sporočevalec slovenskih evrovizijskih glasov, s čimer si je pridobil veliko simpatij tudi po Evropi. Njegov odhod iz kadra po »So here I go!«, javljanje v beograjsko areno z »Braća Srbi, dal se čujemo« in lanska minuta tišine za Slovenijo (ker se nismo uvrstili v finale) so legendarni in ni jih malo, ki priznavajo, da ob vsem evrovizijskem cirkusu najbolj zavzeto pričakujejo prav Polesovo sporočanje glasov. Pa ne samo Slovenci!
Več v Jani, št. 9, 2. 3. 2010
