Prišla je na visokih petah. V rdečih čeveljcih s pentljico. Rekla je, da ljubi detajle, in prvih nekaj uvodnih minut sva se posvetili zunanji lepoti, potem me je mehko povabila v svoj notranji svet.
Seveda me je najbolj od vsega zanimalo, kako se počuti kot poročena žena. Navsezadnje ni prav veliko nun, ki bi si dovolile zaživeti življenje z resničnim moškim. Zakonsko življenje ji godi. Žari, čeprav gara od jutra do mraka. Pa je zato zvečer nikoli ne boli glava, se pošali, in ob vseh prijetnih družinskih obveznostih  najde čas za pisanje. Napisala je knjigo. Ko bo pravi trenutek, jo bo zaupala bralcem, nekaj tem nam je naznanila že vnaprej, da bomo lažje počakali, še bolj kot knjiga pa nas je zanimalo, kakšno je posvetno življenje poročene visoko izobražene bivše redovnice.
Rdeči čevlji z visoko peto
Vedno ste urejeni. In to zelo lepo urejeni. Veliko zapravite za obleke? (Ob  rdečih čeveljcih, ki sem jih omenila v uvodu, sem obnemela tudi ob tesno oprijeti obleki, pod katero se je bohotilo čudovito oprsje. Rada je ženska, sem pomislila, medtem ko mi je z mehkim glasom in italijansko melodijo začela sproščeno pripovedovati.)
To, kar bom zdaj povedala, je čista spoved. Po tolikih letih uniforme sem prve zaslužke, ko sem izstopila iz samostana, visokoprocentno porabila za garderobo. Marko (op. a.: Marko je Vidin mož, a o tem nekaj vrstic kasneje)  je včasih debelo gledal, vendar me je potrpežljivo prenašal, ker je razumel. Ta potreba je zdaj splahnela, ampak še vedno imam rada lepo. To nosim  s sabo še od otroštva. Je pa res, da so moje omare zelo dobro založene, in to tudi zato, ker lahko še oblečem vse, kar sem si kupila pred desetimi leti. Nikoli pa nisem bila odvisna od šopinga, lahko sem rekla ne, a ne rečem, da mi ni bilo kdaj pa kdaj težko. Kakšnemu pregrešno dragemu kostimu, čevljem ali torbici sem se skoraj vedno odrekla.
Potem ko ste prišli iz samostana, je bil tudi hladilnik menda zelo poln. Je še?
Zdaj je bolj »zdravo poln« oziroma prazen.
Kupujete doma pridelano biološko hrano?
Kar se tiče biološko pridelane hrane, imam tudi dvome. Nihče se ne more umakniti zastrupljenima ozračju in dežju. Res je, da je direktno razlivanje kemikalij na širokolistne rastline nekaj drugega kot druge okolju prijaznejše alternative, vendar se mi zdi, da bi se morali ekologije lotiti celostno. Če nekaj kilometrov površin ne škropimo s strupi, ne naredimo dovolj. Prav tako ne sodim med tiste, ki slepo verjamejo, da bodo bolj zdravi, če bodo kupovali drago ekološko pridelano hrano. Sem pa vsekakor prepričana, da je doma pridelana hrana boljša kot uvožena iz Kitajske. In čudi me, od kod zemlji toliko moči, da se vedno znova razstruplja.

Več v Jani št. 13, 30.3.2010