Ljudje

Skušam ostati normalen

Simona Furlan
8. 6. 2010, 12.46
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Naši nogometaši v Južni Afriki nestrpno čakajo na svojo prvo tekmo na svetovnem prvenstvu. Selektor Matjaž Kek, s katerim smo se pogovarjali na pripravah v Brunicu, verjame v njihovo srčnost.

Naši fantje so že v Južni Afriki, kjer čakajo na svojo prvo tekmo. Zadnje priprave so opravili v Brunicu, ne dovolj daleč, da jih ne bi oblegali novinarji. Selektor Matjaž Kek ves ta cirkus, kot mu pravi sam, prenaša mirno in prijazno. Med pogovorom ni bil niti malo nestrpen, čeprav je bil trening tisti dan slab in ga je čakalo še veliko dela z analizo. Je umirjen človek, ki ga je življenje naučilo, da ne velika evforija po zmagah niti razočaranje po porazih ne prinašata veliko dobrega. Ima avtoriteto, ki je ni pridobil s kričanjem in terorjem, ampak s svojo umirjenostjo. Nekateri pravijo, da je precej filozofski, ob čemer mu je nekoliko neprijetno, vendar Matjaž Kek k fenomenu nogometa v resnici prispeva širino, ki je od tistih, ki se ukvarjajo z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu, marsikdo ne pričakuje.

Gospod Kek, katera je vaša najmočnejša značajska lastnost, vaš adut?
Nočem ocenjevati samega sebe. Verjetno imam kar nekaj dobrih lastnosti, ampak precej je tudi slabih. Tako kot pri vseh ljudeh. Da ne bi mislili, da sem brez napak, daleč od tega, trudim pa se, da bi bile te čim manj opazne. Vsak človek v kakšnem trenutku oddaja od sebe negativno energijo, vendar mene vsekakor bolj zanima pozitivna.
Pri fantih imate nesporno avtoriteto …
Kaj pa sploh je avtoriteta? Kaj to pomeni? Da kričim, jih zatiram? Ne, sploh ne. Imam pač svoj način dela in bolj kot avtoriteta me zanima to, da je hierarhija sicer postavljena, a gre predvsem za medsebojno spoštovanje. Če me opozorijo, da kaj ni dobro, o tem razmislim in to tudi spremenim. Prav je, da te kdaj kdo opozori na kakšno reč, saj moramo ljudje iskati rešitve prav v komunikaciji.
Uspešnejša ko je reprezentanca, bolj poetični postajajo vaši odgovori, pravijo nekateri.
(krohot) Veš, poet, svoj dolg, mar ne? (smeh) Ne, jaz skušam ostati čim bolj normalen v vsem tem cirkusu, cirkusa je pa toliko, da nas včasih zares utrudi, ampak tudi to je sestavni del naše službe. Poskušam pač normalno komunicirati, spoštovati tistega, ki sprašuje, seveda če je on spoštljiv do mene. Mislim, da lahko ljudje le tako pomagamo drug drugemu, ne pa da iščemo napake in govorimo samo o negativnih stvareh. Negativne energije je že tako toliko v zraku, da prav boli, in če smo pri tem še sami nastrojeni drug do drugega, se mi res ne zdi v redu. Zato se trudim s fanti predvsem vzpostaviti pozitiven stik. Danes, na primer, na treningu, ki ni bil dober ne v tehničnem ne taktičnem smislu, niti približno niso bili videti optimalno, ampak meni so bili všeč. Videl sem nekaj dobrih stvari. Na slabe sem tako ali tako vedno opozorjen.
Kaj bo najmočnejši adut Slovenije na prvenstvu v Južni Afriki? Kakšnih velikih skrivnosti pred tekmeci najbrž nimate?
Večkrat sem že povedal, da smo ekipa, ki jo je mogoče glede načina igre najlažje prebrati. Naš adut je pravzaprav ta, da smo lahko popolnoma neobremenjeni, čeprav se slovenska javnost s tem ne bo strinjala. Mi smo svoje naredili že s tem, da smo prišli na svetovno prvenstvo, to pa ne pomeni, da mislimo pri tem tudi končati.

Celoten intervju z Matjažem Kekom preberite v Jani št. 23, izid 8. 6. 2010