Tanja Babnik, petinštiridesetletna učiteljica razrednega pouka, že dvajset let razdaja svoje znanje in srce v bolnišnični šoli, s tem, ko poučuje učenke in učence, ki prihajajo na rehabilitacijo v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS Soča in so vključeni v bolnišnično šolo. Prvi vtis, ki ga človek dobi med srečanjem s Tanjo, je, da mora v tej drobni in nežni plavolaski utripati veliko srce. Njen nasmeh človeka sprosti ter mu pomaga premagati nelagodje in bolečino, ki ju hočeš nočeš občuti na otroškem oddelku v Soči, ko srečuje otroke z različnimi težavami.
»Vedno moram biti pozitivno naravnana, potrpežljiva, polna energije in dobre volje. Za živčnost in neučakanost pri tem delu ni prostora. Kadar vidim nasmeh na obrazih in zadovoljstvo pri doseganju učnih in športnih uspehov svojih učencev, vem, da sem na pravi poti. Seveda pa mora biti delo s takšnimi učenci ves čas prilagojeno. Za vsakega učenca ali učenko je treba poiskati prilagojene metode in oblike učno-vzgojnega dela, s katerimi so lahko učenci v šoli in širšem socialnem okolju še uspešnejši. Seveda pri vsem tem nisem sama. K uspešnemu delu z učenci pripomorejo tim strokovnjakov, s katerimi sodelujem, in družine teh otrok, ki so prav tako vključene v vse učne procese,« pravi Tanja.
Sta to razdajanje na več tirih in tempo, ki človeka neizogibno izčrpa? Kako to delo vpliva na njeno zasebno življenje?
»Res je, moji učenci mi pogosto poberejo vso energijo,« pravi Tanja in se ob tem nasmehne. »A mi jo tudi ves čas vračajo. Vsak najmanjši uspeh teh otrok poplača vse moje delo in trud. Res je tudi, da vse to vpliva na moje zasebno življenje, vendar pa mož in hčerki popolnoma razumejo to mojo predanost. Brez njihove podpore tudi sicer ne bi bila sposobna vsega tega opravljati na način, ki bi me zadovoljil in ki na koncu prinaša uspehe. Mož mi vedno stoji ob strani, 21-letna hčerka Tjaša ob študiju občasno dela na Soči, 17-letna Maja pa pomaga kot prostovoljka.«
Med pogovorom se odprejo vrata in Tanja se s fotografom Arnejem Hodaličem na hitro dogovori glede zadnjih priprav za oblikovanje koledarja s fotografijami tega vrhunskega umetnika. Sogovornica ima v sebi tudi poslovno žilico, kar ji pride zelo prav za organizacijo bolnišničnih olimpijskih iger, ki potekajo že osemnajst let, vanje je Tanja s skupino sodelavcev vključena že od samega začetka. Počasi so prerasle meje in postale mednarodne. Že peto leto zaporedoma se otrokom iz bolnišnične šole v Soči pridružijo učenci in učenke iz bolnišnične šole St. Luc iz Bruslja. Letošnjih 18. BOI v Soči se je udeležilo kar petdeset olimpijcev, kar je rekordno število.
»Udeleženci tekmujejo v štirih disciplinah, ki so prilagojene vsakemu posameznemu tekmovalcu. Prilagojene tako, da so zanj izziv in da je pri tem čim uspešnejši. Šest učencev in mladostnikov, ki so vključeni v celostno rehabilitacijo v Soči, smo že drugo leto peljali na bolnišnične olimpijske igre v bolnišnično šolo St. Luc. To je bila za vse – tudi za spremljevalce – nova izkušnja na poti rehabilitacije in vključevanja v širše socialno okolje. Vsa potrebna sredstva nam je uspelo zbrati s prodajo Arnejevega koledarja Za vse otroke sveta, za kar sem mu iskreno hvaležna,« pove Tanja, iz katere mi nikakor ne uspe izvleči niti ene same besede samohvale, saj ves čas poudarja pomembnost timskega dela. Zato pa takšne pohvale na njen račun najdem drugje.
Osrečujejo me: majhne stvari, zadovoljni in srečni obrazi, ki so z mano, kadar lahko z njimi delim to srečo.
Potlači me: laž.
Žene me: kadar vidim, da lahko otroci s posebnimi potrebami s prilagojenimi metodami poučevanja dosežejo veliko več kot takrat, ko tega niso deležni.
Želim si: da bi imela več časa za razvijanje socialnih vrednot pri delu z učenci.
Če bi bila predsednica vlade, bi najprej: spremenila zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.
