Ljudje

Imam - a tudi dam!

Jana
18. 11. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Iz vasice v bližini rudarskega mesta Tuzle je kot šestnajstletni deček prišel v rudarsko Velenje. Srednja rudarska šola, samski dom. Vse je bilo lepo organizirano, se spominja Novalija Muminović, petdesetletnik, ki je v zadnjem času postal če že ne najvplivnejši, pa vsaj najbolj znan človek in največji dobrotnik ne le v Šoštanju, temveč v vsej Šaleški dolini.

Iz vasice v bližini rudarskega mesta Tuzle je kot šestnajstletni deček prišel v rudarsko Velenje. Srednja rudarska šola, samski dom. Vse je bilo lepo organizirano, se spominja Novalija Muminović, petdesetletnik, ki je v zadnjem času postal če že ne najvplivnejši, pa vsaj najbolj znan človek in največji dobrotnik ne le v Šoštanju, temveč v vsej Šaleški dolini. Sprva so mu zaradi uspeha v gradbeništvu ljudje gledali pod prste, mu pod noge metali polena, a Novalija se je pogumno prebijal naprej ter s svojimi pisanimi hišami in stanovanjskimi bloki dodobra zaznamoval in polepšal dolino. Pika na i je bil most čez reko Pako, ki ga je Muminović zgradil s svojimi sredstvi, z ljubeznijo nadzoroval gradnjo do vsake najmanjše podrobnosti in ga nato podaril občini. Pri tem ni prav nič varčeval in je zdaj ponosen na tablo, na kateri piše Muminovićev most. Most, njegove hiše, poslovna stavba njegovega podjetja, pa tudi sam – postavni in ponosni Bosanec v Bossovih oblačilih – vse je kot iz škatlice.

»Tako mora biti. Ne prenašam površnosti, nereda in nemarnosti,« pravi Novalija Muminović, medtem ko se v njegovem razkošnem avtu vozimo po dolini proti vasici, v kateri živi družina, ki ji namerava Novalija v organizaciji naše revije in zveze prijateljev mladine pomagati pri odpravljanju vsaj enega od življenjskih problemov. Pogovor nas popelje nazaj v bosansko vasico, v kateri se je rodil in iz katere je dobesedno brez vsega prišel v Slovenijo. A to zanj ni bila nikakršna ovira. V sebi je nosil velikansko željo po uspehu in optimizem, ki se še dandanes kaže v njegovem smehu, govoru ter kretnjah. Teden dni je potreboval, da se je navadil na samski dom in začel spodbujati sošolce, naj kaj naredijo, ustvarijo. To ima preprosto v krvi. Že v osnovni šoli je bil vedno predsednik razreda, v osmem razredu je vstopil v zvezo komunistov. Kot najmlajši član v vsej Jugoslaviji je za dan mladosti dobil člansko izkaznico, v katero se je podpisal Tito. To mu je dalo zagon pred odhodom v Velenje. Njegov oče je bil predan brigadir številnih delovnih akcij in od njega  je podedoval veselje do solidarnosti, pa tudi trden značaj, borbenost ter ponos.

»Fante sem začel takoj organizirati za to, da naredimo kaj koristnega, postal sem brigadir, naslednje leto komandir in nato predsednik brigadne konference. Delal sem v predsedstvu centra za delovne akcije ob Tonetu Anderliču, ta je bil predsednik, in Jožefu Školču, predsedniku mladine. Ob vseh teh dejavnostih sem dozoreval, se razvijal, po končani šoli pa sem začel delati kot knap v jami. To je bilo zelo lepo obdobje, na katero imam same prijetne spomine.«

Dvanajst let v rudniški jami.  Dvanajst let je preživel kot rudar. V tem času se je učil vsega, kar so mu ponudili. »Udeleževal sem se vseh mogočih tečajev, edini, na katerem me ni bilo, je bil tečaj za šivilje,« pravi v smehu. Pri 23 letih je končal poklicno šofersko šolo in postal eden najmlajših inštruktorjev vožnje v Sloveniji. »Delal sem dve službi, ob tem pa sem se udeleževal mladinskega dela, dela v brigadah. Bil sem utrujen in srečen. Vse to mi je dajalo moč in veselje do življenja. Oženil sem se, si ustvaril družino in moja krila so postala še večja.

Več v Jani št. 46, 16.11.2010