Ljudje

Tabuji za smeh in premislek!

Jana
31. 1. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V predstavi Moja nit je rdeča bo Eva Š. Maurer, klovnesa, odigrala devet vlog, od zagrizene vohunke do spolno prebujene deklice. Predstava za smeh in razmislek!

Petje, ples, govor, parodija in žongliranje. Vse našteto in vsega po malem je klovneso Evo Škofič Maurer spremljalo več kot polovico življenja. Triindvajset let je bila klovnesa, predvsem Mika Maka, deveto leto je klovnesa zdravnica Ifigenija Sfrčkljana pri Rdečih noskih, medtem tudi pisateljica s sedmimi knjigami, režiserka, igralka, partnerka in mama pet let starega Matjaža. Vse to je še vedno, a se zdaj, pravi, vrača k sebi: na oder s predstavo sodobnega klovnskega gledališča Moja nit je rdeča, ki jo je soustvarjala z režiserko Majo Dekleva Lapajne. V predstavi bo Eva odigrala devet vlog, od zagrizene vohunke, spolno prebujene deklice, neveste brez ženina, noseče baletke, osamljene predmenopavzne dive do … Ah, naj ostane presenečenje!

Kaj je rdeča nit, tudi tista, o kateri govori predstava?
Rdeča je najmanjša maska na svetu, nos klovnese, rdeča je nit, ki me vodi skozi življenje. Rdeča nit ustvarjanja, potovanja v domišljijske svetove, kjer je mogoče vse in je vse zabavno in kjer na vse gledamo z drugačnimi očmi: prek roba rdečega klovnskega nosa. Rdeča nit je ločnica med svetom realnosti in svetom klovnstva – po njej hodim že vse življenje. Biti klovnesa, govorim o poklicu, ne o pustni maski, pomeni, da si omogočiš preizkušati odnose, meje, podobe, like – vse, česar ne moreš v življenju ali pa vsaj ne hkrati. Recimo: strašno me privlači ples, precej sem plesala, v predstavi sem baletka, še celo noseča; ženske se trudimo na vseh področjih, da smo dobre mame, da ohranjamo kariero, da smo vitke – tudi o tem govori ta točka; no, če bi želela biti balerina, bi morala začeti pri petih letih, toda kot klovnesa si lahko privoščim, da sem balerina. Hkrati lahko gledalce povabim v to zgodbo, ker nisem idealna balerina, nedosegljiva, ampak balerina, s katero se lahko poistovetiš.
O tem torej govorite v svoji prvi predstavi za odrasle? Ker je zdaj čas, kot ste rekli, za pot k sebi?
Ja, zdaj je čas. Že kar nekaj let sem čutila veliko potrebo, da kot klovnesa vstopim v odrasli svet. To predmenopavzno obdobje, imam triinštirideset let (nasmeh), je ponavadi vračanje k sebi. V teh letih ženske ponavadi zacvetimo, imamo potrebo po ustvarjanju. Prej je bil čas za gnezdo, otroke, družino, potem spet potrebujemo sebe.
V predstavi Moja rdeča nit sanjate svoje neizživete sanje.
Devet likov, tabuji, ki si jih kot klovnesa lahko privoščim, da se ob njih nasmejimo in ne zgražamo. Z režiserko in soavtorico ter dobro prijateljico Majo Dekleva Lapajne sva si postavili hudo nalogo: lik balerine sem že omenila, tu je še lik pevske dive, gospodične, ki čaka na svojega moškega, tudi moški sem v smislu parodije, spolno prebujena deklica, patriotka, predmenopavzna diva … Vsega ne izdam.
Hm, torej ključne podobe ženske skozi življenje in lahko močno prepleteno s spolnostjo? Zakaj?
Tako je. Ker je to tako primarno, tako smo prišli na svet, tako živimo, dihamo skozi to …
In brez tega umremo.
(Smeh) Ja. Z Majo sva razmišljali, kaj vse je ženska, in spotoma krčili zamisli. Ta trojica ženska ljubezen-mati-smrt ostaja. In je nastala predstava.
Z veliko preoblekami in obilico smeha? Je predstava zastavljena in naravnana za zabavo ali premišljanje?
Za zabavo, da bi se ljudje nasmejali. A z dodano vrednostjo – premislekom.

Več v Jani št.5

Tekst: MIŠA ČERMAK