Ljudje

Ljubezenske stranpoti Borisa Pahorja

Mateja A. Hrastar
4. 9. 2012, 20.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Malo je ljudi, ki bi imeli toliko poguma, da bi s tako brutalno iskrenostjo pisalo o svojem zakonu. Boris Pahor pa o ničemer ne molči.

Boris Pahor, eden največjih slovenskih pisateljev, je te dni stopil v stoto leto življenja. V Knjigi o Radi pa je iskreno in trpko opisal bolezen in smrt svoje žene, hkrati pa priznal, da je zakon razumel zelo svobodno, precej bolj kot njegova žena. »Nisem je bil vreden,« pravi.

Sem kot filmska zvezda.

Malo je ljudi, ki bi imeli toliko poguma, da bi s tako brutalno iskrenostjo pisalo o svojem zakonu. Boris Pahor pa o ničemer ne molči. Tako kot brezkompromisno kritizira Slovence, češ da smo premalo narodno zavedni, da bomo zafurali državo in da imamo v parlamentu nesposobneže, je o svoji nezvestobi spregovoril odkrito in brez zadržkov.

Tudi zato, ker je Boris Pahor pravkar stopil v stoto leto življenja, je bilo opoldansko srečanje s pisateljem v knjigarni Konzorcij živahno kot semenj. V kotu knjigarne je že pred začetkom zmanjkalo stolov. Obiskovalci so še kar prihajali. Starejši, a presenetljivo veliko študentov. Ob napovedani uri je bil prostor tako poln, da so ljudje stali še med knjižnimi policami prodajalne. V kotu na tleh je ležala Kreslinova črna kitara, komajda zaščitena pred nogami obiskovalcev. V prvi vrsti Ciril Zlobec, Veno Taufer, Manca Košir.

Ko se je skozi množico mizi bližal Boris Pahor, je nastal špalir. Fotografi so besno pritiskali na sprožilec, obiskovalci so zaneseno ploskali. Ko sedel za mizo, se je razleglo skandiranje: »Boris, Boris.«

»Sem kot filmski zvezdnik. Malo me moti, da je poudarek na mojih letih. Gotovo bi bilo manj zanimanja zame, če bi bil dvajset let mlajši,« se je pošalil pisatelj. In je začel svoj več kot uro trajajoč monolog. Ni bilo predavanje. Bil je tok misli, podkrepljen z žugajočim kazalcem, ki so se valile od njegove mladosti do vzklika: »Pojma nimam, kaj hočete narediti iz Slovenije.« Medtem pa se je luščila zgodba o njegovi pokojni ženi. Tako kot v knjigi Knjiga o Radi. V plasteh zgodbe o literaturi, fašizmu in nacionalnem ponosu se skriva intimna ljubezenska zgodba. Koliko ljudi ima toliko moči, da med partnerjevo boleznijo in prihajajočo smrtjo dnevniško secira njun odnos?

Nisem je bil vreden.

Zdravko Duša, urednik knjige je uvodoma povedal, da Slovenci ne izdajamo veliko dnevnikov, čeprav gre za zaželeno literaturo. »Če pustimo ob strani voarizem, gre vendarle za izražanje osebnih stališč. Dobri dnevniki so ena najboljših zvrsti nefikcijske literature.«


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 36, izid: 4.9.2012).