V eni od kabin ženskega stranišča v ljubljanskem Koloseju je na vratih trgal srca ihteč napis: Konec Harryja Potterja = konec mojega življenja.
Ojoj.
Kaj bodo najstnice rekle šele zdaj, ko se bo s petim filmom, Jutranja zora 2, dokončno poslovila še saga Somrak?
Ojojjojjoj. Resno.

Vampirski otroci se zgodaj naučijo, da nikoli, nikoli! ne smeš teči z lesenim količkom. (Jack Handey)

Napovedi so nehvaležna zadeva, najverjetneje pa bo večina vendarle ugotovila, da gre življenje naprej tudi brez najstniških vampirjev. Kajti zdi se, da se obdobje vampirske histerije končuje. Ne za vedno, se razume, vampirji niso nikoli povsem iz mode, vsakih dvajset let, desetletje gor ali dol, pa tako ali tako doživijo nov razcvet. Ampak za zdaj, samo za zdaj, bodo vampirji, tako se dozdeva, tiho stopili korak nazaj. Dosedanji štirje filmi iz sage Somrak so po svetu prislužili 2,5 milijarde dolarjev, zadnji bo temu dodal še nekaj sto milijonov, glavna igralca, Kristen Stewart in Robert Pattinson, ki sta se poleti burno razšla, sta se medtem jeseni potihem spet našla, celo režiser Rupert Sanders, ki je zapeljal Kristen in je bil v očeh javnosti vsega kriv, je spet dobil delo – in kaj lahko potem še dodamo razen adijo?

Charlaine Harris, avtorica romanov, po katerih snemajo vampirsko serijo Prava kri (True Blood), že dolgo ni napisala dobrega vampirskega romana, Stephenie Meyer, avtorica somračne sage, sploh ni nič več napisala, hvalabogu, in film, ki smo se ga veselili že samo zaradi naslova, Abraham Lincoln: Vampire Hunter, je poleti v ZDA žalostno propadel, pa so ga še naši distributerji potihem črtali s seznama.

Ženske so pa našle novo obsesijo: zaradi romana Fifty Shades of Grey (ne bomo uporabljali prevedenega naslova, ne, ne bomo, ker je neumen) hočejo vse pokukati, kaj se dogaja v somračnem svetu sadomazohizma. In se bomo torej prihodnje leto ali dve ali pet v knjigah, serijah in filmih predvidoma ukvarjali s tem.

In če vas vse to ni prepričalo, da so vampirji iz mode, vas bo tole: še Anne Rice, kraljica vampirske fikcije, je začela pisati o volkodlakih. 

Ko so druge punčke hotele postati baletke, sem jaz hotela postati vampirka. (Angelina Jolie) 

Anne Rice, ki je svoje Vampirske kronike, serijo knjig o neustavljivo seksi vampirju Lestatu (vseh se ne splača brati, prve tri ali štiri knjige so pa dobre), začela pisati že v sedemdesetih, so vampirji prvič prevzeli, ko je še kot otrok videla film Drakulova hči (1936). »Imel je prelepe, senzibilne prizore in ta film me je začaral. Od njega sem prevzela prepričanje, kaj so vampirji – elegantni, tragični, senzibilni ljudje. Ta občutek me je vodil, ko sem pisala Intervju z vampirjem. Nisem prav veliko raziskovala. … Držala sem se tega, kar sem podedovala od Hollywooda – da vampirji na soncu zagorijo. Sploh nisem vedela, da tega v romanu o Drakuli ni. Drugo sem si pa izmislila.«

Avtorica iz New Orleansa je morda najbolje povzela razlog (ali enega od razlogov), zakaj nas vampirji tako fascinirajo: »Vampir je obstranec. Popolna metafora za to je. To je nekdo, ki je videti kot človek, zveni kot človek, a ni človek, zato je vedno na robu. Kadar pišem, prevzamem zorni kot vampirja, razumem trpljenje tistega, ki je javni izobčenec – nekdo, ki nikamor ne spada, pa vendar hrepeni po tem, da bi bil del nečesa, in ga vleče k drugim izobčencem njegove vrste. Spomnim se, tisto leto, ko je izšel Intervju z vampirjem, je v Berkeleyju k meni pristopil mladenič in mi rekel, da je po njegovem Intervju z vampirjem najobsežnejša gejevska alegorija v angleščini. Bila sem presenečena in počaščena, da je to videl v knjigi, vendar se tega pri pisanju nisem zavedala.«

In zakaj so vampirji tako zelo všeč najstnikom, ki so v zadnjih leti posvojili Somrak in Vampirske dnevnike? No, meni Anne Rice, »to je vsekakor življenjsko obdobje, ko se začneš zavedati, kaj je pred teboj, in začenjaš zelo boleče sanjariti, kaj utegneš postati, kaj počneš na tem svetu in kaj imaš. Mislim, da vampirje še vedno povezujejo z lepoto, glamurjem, eleganco, veliko močjo, skrito dobrohotnostjo in dobroto. Mislim, da mlade vse to privlači. Globljega vzroka pa ne poznam. Slišim, da jim je všeč skrivnostnost, morda je to skrivnostnost seksualnosti, zrelosti, pa življenja in smrti. Ne verjamem pa, da ima kakšno zvezo z nesmrtnostjo. Najstniki se že tako ali tako počutijo nesmrtne, kot da ne bodo nikoli umrli. Občutek smrtnosti dobiš šele z leti, mislim. Najstnike očara vampirjeva moč – to, da mu ni treba igrati po pravilih, ki njih spravljajo ob pamet. In na tihem je pozitivec. Po mojem vsak najstnik verjame, da če bi bil na štiri oči s kakšnim mogočnim vampirjem iz katerekoli od teh knjig, bi se ta mogočni vampir zaljubil vanj in ga ščitil. In prav za to gre v Somraku.« 

Hehehe, Lisa! Vampirji so izmišljeni, tako kot škrati in gremlini in Eskimi. (Homer Simpson) 

 Ne, saj ne trdimo, da se bodo vampirji kar takoj in na hitro poslovili. Če nič drugega, naslednje leto prihaja (med drugim) nova serija o Drakuli. Pač, potem ko so grofa že več kot tristokrat upodobili na velikih in malih zaslonih, ga bo zdaj še Jonathan Rhys Meyers. Prihaja še druga serija, Vlad Dracula, in več filmov, med drugim (menda) eden, v katerem naj bi Tom Cruise igral Van Helsinga. Zdaj razumete, zakaj je skrajni čas, da za nekaj časa nehamo s temi vampirji?

In potem je še eno področje, kjer se vse vrti okrog vampirjev. In se bo najverjetneje še naprej – podvrsta turizma, ki je kljub recesiji v vzponu: vampirski turizem. In ne, ne pomeni vampirjev s kovčki, fotoaparati in mlekom za sončenje, nanaša se na nepregledne množice turistov, ki jih vampirji tako zelo fascinirajo, da obiskujejo kraje, ki so tako ali drugače povezani z njimi, pa naj bo zaradi starodavnih vampirskih legend ali pa zato, ker so tja postavili dogajanje znanih vampirskih knjig/filmov/serij.

Eden najbolj znanih je mesto Forks v ameriški zvezni državi Washington, ki je bilo nekoč umirajoče mestece z dvema semaforjema in zamirajočo lesno industrijo, potem je pa Stephenie Meyer, ki ga ni nikoli obiskala, v Forks postavila zgodbo svojih štirih vampirskih romanov. Še preden so se filmarji lotili snemanja filma po prvem romanu, je bilo mesto že nadvse presenečen cilj številnih turistov. A so se hitro znašli, poiskali so nekaj lokacij in jih začeli kazati turistom, češ, glejte, tukaj sta Bella in Edward hodila v šolo, na tejle jasi so Cullenovi igrali bejzbol … Turistom so začeli prodajati majice, bellaburgerje in obeske za ključe. In seveda vsakega 13. septembra bučno proslavijo Bellin rojstni dan. Danes vse mesto odlično živi od turizma. Umiranje je prestavljeno za nedoločen čas.

Drugače jev bolgarskem mestu Sozopol ob Črnem morju, tam so junija letos odkrili dve okostji moških, starih med 700 in 800 let, prebodenih z železno palico. »Vampirska trupla!« je radostno zavrisnil zgodovinar Božidar Dimitrov, ki sicer bolj slovi po tem, da rad postavlja senzacionalistične trditve, kot po tem, da bi se jih zelo trudil podpreti z dokazi, a nič zato, pridrvel je National Geographic in o vampirjih na ražnju posnel dokumentarec, pridrveli so turisti, predvsem britanski in nemški, pa še peščica Američanov in Rusov. Dimitrov je že imel pripravljeno odlično zgodbo, eden od vampirjev naj bi bil pokvarjeni in pohabljeni (od tod ime) gusar Krivič, srednjeveški župan mesta. Ni bil v resnici vampir, razumete, meni Dimitrov, je bil pa za življenja tako žleht, da so ga someščani po smrti za vsak primer prebodli z železom, da se ne bi povampiril in zganjal hudobij še po smrti.

Ne vemo, ali je kaj od tega res, vsekakor je pa kombinacija vampirja in pirata turistom tako zelo všeč, da so vse poletje hodili kukat v odkopane grobove, čeprav so Krivičevo okostje medtem že naselili v posebej izdelano stekleno vitrino v muzeju v Sofiji.

Takole predlagam, izmislimo si kakšno prastaro vampirsko ljubljansko legendo, postavimo jo na kakšno lepo lokacijo, natisnimo majčke in prospekte, pa jo kažimo turistom.

Ali pa začnimo prodajati vsaj povodnega moža. 

Osebno sicer še nisem srečal vampirja, a kdo ve, kaj bo jutri. (Bela Lugosi)

Vampirsko nastrojeni imajo kup popolnih izgovorov, da se razpršijo po vsem svetu: v Kostariki si lahko ogledajo vampirske netopirje (ki raje kot vrat napadejo vaš palec na nogi), v Romuniji vampirski grad Bran, v Parizu Muzej vampirjev, v San Franciscu imajo ob petkih in sobotah vampirski ogled mesta (še bolj vas bodo veseli, če pridete v kostumu), v Londonu Drakulov sprehod, ki vas vodi po nekaterih krajih, omenjenih v Stokerjevem romanu, navržejo tudi pokopališče Highgate in še nekaj izbranih strašljivih kotičkov, na koncu pa vas počastijo še s srednjeveško pojedino (vsak dan razen ponedeljka, takrat pošasti očitno počivajo). V Los Angelesu vas vodijo po krajih, kjer so v devetdesetih snemali serijo o neustrašni lovki na vampirje Buffy, v Louisiani pa vam pokažejo, kje snemajo serijo Prava kri, ker je glavni kraj dogajanja, mestece Bon Temps, tragično, povsem izmišljen.

Posebno poglavje je letoviško mesto Whitby v Yorkshiru, kjer je letoval tudi avtor Drakule Bram Stoker (ki bi bil ravno 8. novembra star 165 let, če ne bi že leta 1912 umrl) in je tam napisal tudi dele romana, v katerega je zašlo tudi nekaj drobcev resničnega dogajanja. Golobe, ki so sedali na okensko polico Stokerjeve sobe v krčmi in kljuvali svojo podobo v šipi, najdete v praskanju grofovih krempljev po steklu, ladja Demeter, s katero Drakula pride v Britanijo (in se kot črn pes izkrca v Whitbyju), pa je bila v resnici ladja Demetrius, ki se je poškodovala na skalah ob vhodu v luko in raztresla svoj tovor krst. Razpadajoča trupla so še tedne pozneje vlekli iz morja.

Eric Nuzum, avtor zabavne knjige Mrliči potujejo hitro (naslovljeni po verzu iz Burgerjeve balade Lenore, ki ga je Prešeren prevedel kot mrliči jezdijo jadrno; verz je uporabil tudi Stoker v svojem romanu), je med raziskovanjem materiala za knjigo veliko prepotoval in razume privlačnost vampirskega turizma: »Pogosto je izmišljena verzija zgodovine veliko privlačnejša od resnične. Ne moreš kriviti turistov, oni so vendar na počitnicah in hočejo videti kaj vznemirljivega! Ko gredo v Transilvanijo, hočejo videti Drakulov grad. To, da nobeden od gradov Vlada Drakule ne obstaja več (razen v ruševinah, vsi gradovi pri Stokerju so pa izmišljeni) jih ne ustavi. Nekdo vidi obstoječe gradove ob glavnih cestah in pravi, hej, turisti, poglejte, Drakulov grad! Resno, tako se to se dogaja. Ljudje, ki jih vampirska turistična industrija najbolj preseneča, so Romuni. Drakulo poznajo le kot Vlada Drakulo, tirana iz 15. stoletja, ki je vladal tako, da je dal nasaditi na kol tako rekoč vsakogar, ki mu je prekrižal pot. Misel, da je bil vampir ali da se ime Drakula povezuje z vampirji, je bila Romunom do padca komunizma leta 1989 popolnoma tuja. Še roman Drakula so v romunščino prevedli komaj pred nekaj leti.«

Res ne bi razmislili o vampirskem sprehodu po Ljubljani? Kajti Nuzum je rekel tudi tole: »Vampirje najdeš vsepovsod – od temnih parkov do tujih držav, verig restavracij pa do tega, da nekdo prekriža prste, da bi nekoga odvrnil od sebe. Samo odprte oči je treba imeti.«