Pravkar se je vrnila z mednarodne vesoljske postaje, kjer je opravljala pomembne meritve in bila poveljnica posadke.
Le kdo bi si pred petdesetimi leti mislil, da bodo na vesoljski postaji drug ob drugem več mesecev delali ameriški in ruski astronavti, ob njih pa še japonski in kolegi iz drugih držav. V času neusmiljene tekme za osvojitev vesolja je bila to utopija, ki pa je danes postala resničnost.
19. novembra je v severnem Kazahstanu padalo varno prineslo kapsulo skozi oblačno nebo in pristala je na zasneženih tleh. V njej so bili Japonec Akihiko Hošide, Rus Jurij Malenčenko in ameriška astronavtka Sunita Williams, na katero smo lahko ponosni tudi Slovenci, saj ima naše korenine. Izstopili so široko nasmejani in zadovoljni. »Svež zrak, kako prijetno!« je zadovoljno zavzdihnila Williamsova, ko je spet stopila na domači planet. Hitro so jih zavili v zaščitno folijo proti mrazu in jih odpeljali v bazo, kjer se bodo morali odvajati življenja v breztežnostnem prostoru. Za Williamsovo je bilo to že drugo uspešno vesoljsko potovanje.
Ponosna na indijske in slovenske prednike
Sunita Williams se je rodila leta 1965 v Ohiu v ZDA, njen oče Deepak Pandya je indijskega rodu, njena mama Bonnie pa slovenskega, in sicer se je rodila v bližini Clevelanda slovenskemu izseljenskemu paru Zalokar. Sunita je poročena z Michaelom J. Williamsom in živi v Falmouthu v zvezni državi Massachusetts. Nima otrok, veliko ji pomenita dva kužka, med mednarodno vesoljsko odpravo ISS ju je opazovala na videu. Je navdušena športnica in redno sodeluje na tekaških, kolesarskih in drugih tekmovanjih. Njen poklic seveda zahteva izvrstno telesno pripravljenost.
Življenje astronavtov se je od prvih poletov v vesolje v marsičem spremenilo. Včasih je bila za povezavo le šibka radijska zveza s pogostimi prekinitvami in šumi, danes pa je bivanje na vesoljski postaji mnogo manj samotarsko. Astronavti so v neposredni videopovezavi s sodelavci, pa tudi sorodniki in drugimi radovedneži.
Kava in lasje plavajo po zraku
Williamsova se je med bivanjem na vesoljski postaji pogosto oglašala v živo. Lahko so jo denimo poklicali šolarji iz indijskega Gudžarata in jo povprašali o delu ter počutju. Ves čas je redno pošiljala tvite in fotografije o vesoljskem vsakdanu. Prve je naredila že ob odhodu iz vesoljske baze, ko jo je navdušeno pozdravljala velika množica ljudi. Opisovala je vse, kar bi lahko zanimalo »Zemljane«, od opravil do hrane. Ta je bila pripravljena vnaprej in skrbno zapakirana v posebne škatle, z izmerjeno vsako kalorijo v obrokih, a po okusu vsakega člana posadke. Sunita je tako uživala tudi v mehiških specialitetah in sladkarijah. »Nič ni boljšega kot jesenska jabolka in sladoled. Prava nagrada, a nekaj jih moramo pustiti za kolege, ki pridejo za nami.« In čez nekaj dni: »Odlična jesenska večerja iz Nove Anglije: jastog!« je zapisala ter se fotografirala s konzervo. Takšna je pač vesoljska večerja, nič posebnega, pravzaprav, razen da je neobičajno postrežena. Kava, denimo, mora biti v vesolju zapakirana v prozorno vrečko, iz katere se jo srka, medtem ko plava v breztežnostnem prostoru, tako kot so to ves čas počeli tudi astronavtkini dolgi temni lasje.
