»Dober dan, gospa, poglejte tale sarong (velika ruta za na plažo), zadnja moda, včeraj sem jih dobila,« skuša Renuka Lamani spodbuditi k nakupu angleško turistko, ki uživa na ležalniku na plaži Sernabatim v indijski Goi. »Koliko?« povpraša ta lenobno, ne da bi se dvignila z ležalnika. »Tristo rupij, samo za vas gospa,« mehko odgovori Renuka. »To je absolutno preveč!« oživi Angležinja, »za ta denar dobim v bližnji vasi najmanj dva saronga!« Renuka se ne da: »Draga gospa, že mogoče, vendar ne take kakovosti in njihovi sarongi tudi niso potiskani po zadnji modi. In veste, če kupite pri meni, mi pomagate šolati mojih pet otrok.« To angleško turistko prepriča. Seže v denarnico in Renuki odšteje poleg zahtevane vsote dodatnih sto rupij napitnine. Tista pripomba o otrocih jo je popolnoma razorožila. Renuka nima trgovine v pravem pomenu besede, saj ji za to manjkajo štiri stene. Ona sama je pravzaprav premična trgovina, prodaja pa na območju dveh gostinskih kolib na plaži. »Njenih« je okoli 80 metrov plaže.
Renuko, indijsko prodajalko tekstila in bižuterije, poznam že pet let. Je izjemno pogumna ženska. Usodo je vzela v svoje roke, ni se prepustila objokovanju, temveč skuša spremeniti tok svojega življenja, in to ji v veliki meri uspeva. Zdaj čaka na potni list in vizum, saj želi za pol leta oditi na Finsko, kjer naj bi delala kot čistilka. »Zaslužila bom nekaj denarja, z njim si bom kupila skromno hišico v vasi, ki je daleč od moje rojstne vasi. Tam me namreč ne marajo, mislijo, da sem slaba ženska, in tam nočem več živeti,« mi razloži svoj najnovejši poslovni načrt. »Na Finsko bom odšla s prijateljema, zakonskim parom, ki sem ga lansko leto spoznala tu, na plaži. Zelo mi pomagata, saj sta premožna, imata svoje podjetje in pri njiju se bom tudi zaposlila. Redno smo v stikih, marca prihodnje leto prideta v Goo na dopust, na Finsko pa bomo odšli vsi trije,« je vsa v pričakovanju nove službe Renuka.
Nepismena
Renuka Lamani je iz Karnatake, države zraven Goe. Karnataka je med najrevnejšimi državami v Indiji in marsikateri prebivalec si izboljša svoje življenje z zaposlitvijo v turizmu v Goi.
Renuka izhaja iz zelo revne karnataške družine. »Bili smo štirje otroci, niti misliti ni bilo, da bi šli v šolo. Za to preprosto ni bilo denarja in tako sem ostala neuka in nepismena,« pripoveduje. Ko je bila stara osem let, so jo starši dali na delo k bogatim ljudem, ti so se ukvarjali s prodajo tekstila na plaži. »Na tole plažo,« z roko pokaže na čudovito plažo Sernabatim, »sem prišla, ko sem bila še zelo majhna.« Renuka se v mislih vrne skoraj tri desetletja nazaj. Sploh je križ s temi letnicami. Ne ve, koliko je stara, pri računanju si pomaga z različnimi dogodki. Ko jo povprašam, koliko je bila stara, ko se je poročila, izračuna takole: »Ko sem bila stara okoli dvanajst let, sem dobila menstruacijo. Saj punčke dobijo menstruacijo približno takrat, mar ne?« me povpraša, in ko dobi potrditev, nadaljuje: »Potem sem ostala doma še kaki dve leti, torej predvidevam, da sem se poročila, ko sem imela 14 ali 15 let. To vem tudi zato, ker so morali moji starši na občini podpisati dovoljenje, da se lahko poročim.«
