Ljudje

Pogovor z Borisom Kobalom

Miša Čermak
21. 1. 2013, 10.07
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Tržačan in Ljubljančan, ki je to zaradi kruha in ljubezni, ne popušča nobenim pritiskom in grožnjam: »Cenzura danes ni več mogoča!«

Prvi mož politične satire. Prepoznaven režiser in igralec, dva mandata tudi direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, ki pravi, da bi več mandatov ukinil vsepovsod, ker so nehigienični. Strah in trepet govorniških odrov, saj ostre in argumentirane besede tudi skozi smeh in mimo scenarijev nastavlja družbi kot zrcalo. V vseh režimih, da ne bo pomote, in tudi tako imenovani levici, katere ideji je privržen tudi sam. Tržačan odprtega duha in Ljubljančan, ki je to zaradi kruha in ljubezni, ne popušča nobenim pritiskom in grožnjam: »Cenzura danes ni več mogoča!«

Skorajda odveč bi bilo obnavljati, kje vse smo vas spremljali kot igralca,  režiserja ali direktorja gledališča, poslušali kot satirika – že od obdobja pred TV Poprom ste človek brez dlake na jeziku, zaradi tega ste bili kdaj pa kdaj tudi malo kaznovani.
Bil, a ne v smislu tožb, čeprav so visele v zraku, bolj so me skušali onemogočiti pri delu. A ta kazen je dvorezna: če si kaznovan, ker si nekaj zinil (smeh), imaš občutek, da je prav, ker si zinil – jaz ne znam tiščati stvari v sebi, tudi na osebni ravni jih povem in konec. Vedno si mislim, da če bi stvari, ki me tiščijo, držal v sebi, bi mi naredile raka in je bolje, da podelim svojo jezo s širšim okoljem. Po drugi strani rečem, prav je, da sem kaznovan: vse, kar rečem, vzamem nase, odgovornost je moja, toda dobro je, da besede, ki jih izrečem, prispejo do cilja. Ne bi pa bilo v redu, da bi me s kaznovanjem popolnoma onemogočili, da bi padel v eksistenčno luknjo. To se mi še ni zgodilo in se mi tudi ne more, ker sem pri delu odvisen od samega sebe.

To je nekakšna varovalka.
Deloma je res, čeprav vsi moji sodelavci postanejo moji delodajalci: če mi RTV ne bi želela več dajati dela …

Se bojite, da zdaj, ko so ljudje prestrašeni in se tudi tam menjavajo uredniki, ne bi imeli dela?
Ljudje so prestrašeni samo toliko, kolikor se pustijo prestrašiti. Mene ta politika ne more prestrašiti, gledal sem jo vsa sedemdeseta leta v Italiji: natančno vem, kako deluje, kakšni so mehanizmi, in vem, da se bo slej ko prej sesula vase. To ne more vzdržati, paranoidna politika absolutno nima nobene prihodnosti. Treba je zdržati in počakati, da gre mimo ta val negativnosti. Ne, zase me ni strah: čim zaznajo, da se bojiš, si ranljiv, strah pa je strategija te vlade – pa ne samo pri nas, tudi tistih, ki vodijo ta svet.

Kapitala?
Ja. Najbolje, da zaradi strahu ostaneš doma, prižgeš televizijo, ne greš nikamor in ne deluješ. Dajo ti vedeti, da niti nima smisla, da misliš, ker bodo oni mislili zate: to se mi zdi najbolj nevarna past, v katero marsikdo pade. Jaz ne padem in tudi ne bom. Mislim, da je Slovenec nagnjen k strahu in k temu, da stisne rep med noge. Manifestacije, ki se dogajajo, in prebujenje ulice seveda govorijo nasprotno in upam, da se ni ustavilo pri tem, da lokalno spravimo s poti nekega župana in smo zadovoljni. Cilj je večji in višji: treba bi bilo organizirati skupino ljudi, ki bi znali biti dober sogovornik tem, ki nam vladajo, in se bolje organizirati. Ko narediš korak nazaj, si izgubil!

Vaši iskrivi, lucidni, tudi zasoljeni komentarji so vaš prepoznavni znak …
Takšen bom tudi ostal, se bojim, haha …

Se ne zgodi, da bi vas kdo opozoril, kadar ošvrknete z besedo tudi v razvedrilni oddaji Moja Slovenija?
Pri Mariu smo zelo dobro dogovorjeni, in tudi če ne bi bili, sem še vedno toliko luciden, da vem, kaj počnem. Vem, v kakšni oddaji sem in komu ali čemu je namenjena; ta oddaja nima prostora za politično satiro, kot ga je imel TV Poper. Vem, da lahko kaj bleknem, mej pa ne prestopam, ker bi sicer izrabljal zaupanje. Smo pa izrabili trenutek na lanski podelitvi Viktorjev za to, da smo povedali nekatera svoja stališča, kajti ravno pomanjkanje stališč in možnosti, da jih povemo, je šibka točka tako nacionalne kot komercialnih televizij.

Po Viktorjih je sledila cenzura.
Sledila, a se ni izšla, ker je danes nemogoče cenzurirati, saj najdeš posnetek na spletu v petih minutah. Ta stvar jim je takrat ušla iz rok, mi pa smo samo izrazili naše mnenje, ogorčenje: to pomeni, da bi televizija morala dati prostor politični satiri z leve, tudi z desne, če je je kaj (osebno mislim, da je tam ni), da se skozi politično satiro izrazi mnenje. Saj: če kdo hoče gledati, gleda, če noče, spremeni kanal – to je svoboda daljinca (nasmeh). Sicer bomo nekateri vedno zinili takrat, ko bodo oni najmanj pričakovali, in bodo posledice, cenzure, grožnje, kot jih doživljajo nekateri direktorji, ki jim individualno grozijo, naj ne delajo tega in onega, sicer bodo kaznovani. Ko začne človek tuhtati o svoji eksistenci in računati, postane hlapec v Cankarjevem smislu, ker mora vedno pokazati, kdo je oblast – oblast je tisti, ki ti da kruh. To pa ni nujno vedno res!

No, konec koncev gremo lahko vsi pometat ulice.
Delo za kos kruha se vedno dobi: ni treba, da mi ga daje oblast, lahko si ga vzamem sam. Če ne gre drugače, tudi s silo, to oblastniki morajo vedeti pri nas in po vsem svetu: današnja atmosfera je taka, da si bodo ljudje tudi s krvjo vzeli tisto, kar jim pripada. Te granitne kocke, za katere so mi očitali, da jih podpiram, pa jih ne – rekel sem samo, da jih razumem, ker so samo začetek: ne poznam revolucije in preobrata mirnega tipa.

Islandija, na primer?
Ja, toda vse revolucije so bile krvavega tipa. Ne želim, da se to zgodi pri nas, želim si pametnega dialoga, ki bi rešil probleme. A pametnega dialoga ni, ker morata biti zanj dva: če je na eni strani ulica, ki znori, mora biti na drugi strani tisti, ki vlada, tako razumen, da prisluhne. Danes tega posluha ni.

Ali ni tudi vlada v primežu povezav kapitala, ki vse vodi in diktira?
Naj odstopi, če je v primežu! Naj gre iskat srečo kam drugam! Če so ljudje oblasti v primežu, so popolnoma nesvobodni – imamo nekaj takšnih. Naj gredo, saj imajo na strani dovolj denarja – no, v Sloveniji se da napraskati še malo denarja, potem bodo pa odšli.


Več preberite v tiskani Jani (št. 3, izid: 15.1.2013).