Alter

Tapkajte, da osvobodite sebe in prihodnje rodove!

Katja Božič
20. 3. 2019, 10.07
Posodobljeno: 21. 3. 2019, 10.08
Deli članek:

Odtapkale so svoje težave, zdaj pomagajo drugim

Foto: Jaka Koren
Katja, Mojca in Berta so odtapkale svoje težave.

Pred kratkim so se slovenski tapkalci zbrali že na osmem vseslovenskem dnevu za tapkanje. V dvorani so bili zbrani tako čisti začetniki kot zelo izkušeni v tapkanju in tisti, ki metodo poučujejo. »V tej mešanici je vedno neki poseben čar – zelo zelo malo hrane za človeški ego, zato pa veliko hrane za človeško srce in občutek skupnosti,« je dejala Pika Rajnar, pionirka tehnike EFT v Sloveniji. Slišati je bilo veliko iskrenih zgodb, izbrali smo tri izmed njih, ki se bodo verjetno dotaknile mnogih izmed vas in vam morda pomagale.

Katja Drobež: Tek k sebi

»Ko sem imela sedem let, mi je umrl očka. Takrat sicer nisem ničesar razumela, sem pa čutila veliko žalost, ki je legla na našo družino. Ker sem si želela, da moja mami ne bi bila nikoli več žalostna, sem vedno vse ubogala in naredila, kar mi je rekla, v šoli pa sem bila odličnjakinja,« je svojo zgodbo začela Katja Drobež.

»Ko govorim o pridnih, govorim hkrati tudi o porednih punčkah. Obe sta lažni jaz. Čeprav sta si navzven različni, sta si navznoter podobni – ena se prilagaja, druga se upira, obe pa si želita, da bi ju imela mamica rada in da bi bil očka nanju ponosen. Zadaj, za pridno Katjo, pa je bila mala čarovnica, taka, kakršna si upam biti šele zdaj. Takrat pa sem jo zaprla nekam v svoje telo in sem živela pridno punčko. Mama je bila z mano zadovoljna – kdo pa ne bi imel pridnega otroka? Ko zrasteš, tako postaneš popolna ženska, popolna mama, popolna žena, popolna uslužbenka. Imela sem super moža, ki so mi ga vse zavidale, sanjsko službo – bila sem direktorica, imeli smo hišo, naredila sem magisterij, ampak to je bil le zunanji videz. Razpoka med superžensko, ki sem jo kazala navzven, in tisto majhno deklico znotraj, ki je v resnici ni nihče potolažil, se je samo večala.« Nekega dne se je Katja zbudila izgorela, tesnobna, depresivna in ugotovila je, da imajo od njene pridnosti koristi vsi okoli nje, le ona ne. Sledila je pot iskanja, na njej se je najprej začela zavedati, da ne skrbi dobro zase. »Začela sem z zdravo prehrano, daljšimi sprehodi v naravo, z možem sva šla na psihoterapijo. To, da ti nisi ti, najbolj vpliva na bližnje odnose, ker so zlagani. Psihoterapija je bila prvi večji korak k meni, takrat sem si prvič dovolila čutiti – odkrila sem čustva. Ugotovila sem, da je v meni strah – da nisem dovolj dobra, jeza – ker jaz vsem pomagam, pa me ne opazijo, in en kup žalosti. Tam sem za silo pokrpala sebe in svoj odnos, nato pa ugotovila, da če bom še naprej živela tako kot dotlej, se mi v prihodnosti ne piše nič dobrega. Pustila sem sanjsko službo in ob podpori moža, ki je hotel imeti ženo in mamo za svoje otroke, ne pa psihične razvaline, sem se zaposlila v njegovem podjetju. Diplomirala sem iz astrologije in se z njo resneje ukvarjala, predvsem pa sem začela raziskovati te naše maske.« Zanimalo jo je, kaj kažemo navzven. Naše notranje čustvovanje in doživljanje sebe je namreč vse kaj drugega. »Skozi astrologijo sem spoznala, kaj je človek na vseh ravneh. Ljudem sem postavljala 'astrološke diagnoze'. Našla sem njihove težave, jim dala napotke, premikov pa ni bilo, kar me je jezilo. Zato sem iskala naprej. Odkrila sem tapkanje in ga vsaj pet let najprej uporabljala na sebi. Začeli so se dogajati čudeži, veliki premiki. Zato sem nekega dne sklenila, da bi s to tehniko rada pomagala drugim. Opravila sem izobraževanje po predmetniku AAMET in zdaj si želim to delati. Kadar tapkam, čutim, da počnem svoje poslanstvo. Zdaj znam občutiti, prvič v življenju čutim, da me je strah, da sem žalostna, in včasih, ampak res včasih, si že dovolim biti jezna. Namesto lažnega nasmeha čutim notranji mir in radost.« Njena največja želja je tapkati s športniki, ker je tudi sama športnica. »Od malega sem živela s prepričanjem, da sem pametna, ampak da za šport pa nisem nadarjena, in s tem sem živela desetletja, dokler nisem tega prepričanja odtapkala stran. Zdaj pretečem tudi 170 km z 10.000 višinskih metrov vzpona! Enkrat so me vprašali, pred čim bežim, pa sem rekla, da tečem k sebi!« Dela s profesionalnimi in rekreativnimi športniki. Pri prvih je pomemben rezultat – z njimi tapka tremo pred tekmami in vsa negativna prepričanja (čustva in spomine) v zvezi s tem, ali bodo uspeli zmagati. »Učinki so zelo hitri, ker so to večinoma kinestetični tipi, povezani so s svojim telesom, čutijo ga, tapkanje pa takoj deluje na telo.« Zanima pa jo tudi delo z rekreativnimi športniki in tistimi, ki se s športom še ne ukvarjajo, pa bi si želeli, in jih je s tapkanjem treba najprej spraviti s kavča. »K meni pa lahko pridejo tudi tisti, ki s tekom ali kakšno drugo aktivnostjo bežijo pred nečim. Pokazala jim bom, kako naj tečejo in tapkajo k sebi,« se je nasmehnila. »Najrajši pa ljudi naučim tapkanja, da lahko svoje težave odtapkajo sami, kadarkoli in kjerkoli. Tapkanje deluje hitro, predvsem pa je vedno pri roki.«

***Mojca L. Portir: Ob hujšanju je mogoče tudi uživati

Ko se je lani znašla pred dejstvom, da bo zaradi zdravja morala izgubiti vsaj deset kilogramov, se je Mojca, kot toliko drugih pred njo, vprašala: Kako? »Čutila sem, da razne diete zame niso najboljši odgovor in da bom morala najti ustreznejši način.« Najhujšo oviro ji je predstavljalo prepričanje, da je hujšati mogoče samo z odrekanjem, muko in s trpljenjem. »Zato sem želela najti način, pri katerem bi morda lahko celo uživala,« pa je v uvodu povedala Mojca L. Portir.

Alternativne tehnike so jo že dolgo privlačile. Začelo se je, ko je hotela sinu pomagati v boju z alergijami. Tako je odkrila homeopatijo, kitajsko medicino … »Moja otroka sta otroštvo s pomočjo homeopatije preživela brez antibiotikov,« pove. Tapkanje je odkrila pred leti na nekem predavanju. »Opazovala sem Piko Rajnarjevo, kako se je tapkala po vratu. Zanimalo me je, kaj je to in kako deluje, zato sem šla na delavnico.« Ker ji je bila tehnika, ki deluje, tudi če ji ne verjameš, všeč, je naredila vsa potrebna izobraževanja, da lahko z njo pomaga drugim in jih uči. Z njo si tudi sama uspešno pomaga pri različnih težavah, celo pri hujšanju. »Do petintridesetega leta sem bila suhica, ko pa sem zanosila, sem prvič v življenju dobila apetit, in odtlej me ni zapustil,« se je smejala. Kilogrami so se vztrajno kopičili, toliko bolj po petdesetem letu. Nekajkrat je poskušala z raznimi dietami, a ko jih je opustila, je bilo spet vse po starem. »Lani pa sem imela epizodo zelo povišanega pritiska in kardiologinja mi je povedala, da je vzrok po vsej verjetnosti čezmerna teža. Svetovala mi je, da poskusim shujšati vsaj deset odstotkov svoje teže v petih mesecih.« Naredila si je načrt. »Nisem hotela diete, ker nobena ne upošteva čustvenega ozadja čezmerne teže – torej zakaj jemo preveč, nezdravo in zakaj se nečemu ne moremo odreči. Vedela sem, da si v tem primeru lahko pomagam s tapkanjem, s tem, da se obrnem vase, spoštljivo ravnam s svojim telesom in začutim, kako mu lahko pomagam. Glavno oviro sem videla v prepričanju, da je hujšanje zoprna stvar, da se je treba odrekati in disciplinirati, zraven pa še strašno trpiš. Ampak s tapkanjem prepričanje lahko obrnemo. Spremenimo ga v prepričanje prijetnega in vznemirljivega potovanja nazaj k sebi in svojemu telesu. In to je lahko krasna izkušnja, katere spremljevalni pojav je hujšanje.

To so bili moji prvi koraki. Potem sem morala odtapkati še čustveno prenajedanje – ko ne ješ, ker si lačen, ampak ker te hrana tolaži. Pomembno je najti bolečine, ki se skrivajo za čezmerno težo, ki je samo simptom, glavna težava je drugje. Ukvarjamo se s tem, kako bi shujšali, namesto da bi se ukvarjali s problemi, zaradi katerih težko živimo, se tolažimo s hrano in smo žalostni. Poiskati je treba gibanje, ki nam je všeč in v katerem bomo uživali.«  S svojo preizkušeno metodo, s katero je izgubila deset kilogramov, toliko, kolikor si je zadala, zdaj na delavnicah pomaga drugim. »Zamislila sem si šest smernic, ki se jih skušamo držati: Prva je jesti na tri ure – pet obrokov na dan do sedme ure zvečer. Po sedmi ne jemo NIČ VEČ! V drugem koraku je treba določiti količino hrane, ki jo pojemo v enem dnevu – moja merska enota so bile pesti – tri pesti ogljikovih hidratov, tri pesti beljakovin, šest pesti zelenjave in sadja, v torbici sem pa vedno imela nekaj oreščkov, jabolko in malo temno čokolado za prvo pomoč. Tretja smernica predstavlja izbiro nepredelane, lokalne, sezonske (po možnosti ekološke) hrane, s poudarkom na zelenjavi in sadju. Četrta je popiti liter in pol do dva litra vode na dan, peta pa je gibanje. Zadali smo si 7.000 korakov na dan oziroma temu primerljivo vadbo. Jaz, npr., zelo rada hodim in obožujem taj či. Ker pa imamo do gibanja velikokrat odpor, ga je dobro prej odtapkati. Če odtapkamo negativna prepričanja v zvezi s hujšanjem in gibanjem, lahko vse to delamo z užitkom. Zadnja smernica pa je tapkanje – vsaj petnajst minut na dan. Tapkanje zato, ker nas pomirja in nam blaži vsakodnevni stres. Prav preveč stresa je pogosto vzrok za nabiranje kilogramov – predvsem za trebušno debelost. Tapkamo na vse boleče spomine v zvezi s težo, na vsa negativna prepričanja – da ne maramo teči, da ne maramo telovadbe …« V delavnicah, ki trajajo dva meseca in pol, si udeleženci zadajo cilj, da bodo v tem času izgubili pet odstotkov teže. »Polovica ta cilj doseže ali ga celo preseže, nedvomno se pa vsi bolje počutijo.« Najpomembnejše pa je, da si v tem času pridobimo preproste oziroma realne navade, ki se jih zlahka držimo tudi naprej.« Delavnice organizira glede na letni čas. Spomladanski termin se približuje, se je nasmehnila.

 ***

Berta Rebol: Posledice zlorabe so velikokrat hujše od samega dejanja

»Iz svojih izkušenj vem, kaj pomeni rek, da se ves svet spremeni, ko se spremeniš sam,« pravi Berta Rebol. Vzgajana je bila, da potrpi, zdrži, razume in oprosti. »Kljub temu sem po sedmih letih zakona obupala in se pri svojih tridesetih ločila. Ko sem se v novi zvezi znašla v podobni situaciji, sem poiskala pomoč pri psihoterapevtki. Za svoje odzive in občutke nisem našla razloga v spominu, zato mi je terapevtka svetovala hipnozo. Med iskanjem hipnoterapevta pa mi je prijateljica začela pripovedovati o EFT. S pomočjo tapkanja sem se lahko soočila s spominom na zlorabo, ki je ostal zapisan v telesu,« je pripovedovala Berta, po poklicu učiteljica razrednega pouka, ki se je zaljubila v tapkanje. Pustila je službo in se tapkanju profesionalno posvetila.

»Kljub temu da sem bila prepričana, da v življenju nisem imela velikih stresov, se v partnerskih odnosih nisem znašla. Prvič sem se ločila po sedmih letih zakona. Hitro sem začela novo zvezo, se preselila k partnerju, kmalu sem zanosila in rodil se nama je sin. Čez nekaj let pa sem se znašla v podobnem začaranem krogu kot prvič, le da je bilo tokrat veliko težje, ker sva imela otroka.« S partnerjem sta se odločila za psihoterapijo. »Na drugem srečanju me je terapevtka vprašala, ali sem žrtev spolne zlorabe v otroštvu. Začela sem jokati in se dolgo nisem mogla pomiriti. To vprašanje me je globoko pretreslo, saj sem se zavedala, da bi na ta način lahko pojasnila veliko mojih težav. Nikoli nisem razmišljala o tem in se takega dogodka ne spomnim, ampak telo mi je govorilo ravno obratno.« Ker s pogovorom s psihoterapevtko nista uspeli odpraviti stiske, ki je takrat hromila njeno življenje, ji je svetovala hipnozo, a je Berta prej odkrila metodo EFT. Čez dva tedna je že bila na začetni delavnici tapkanja v Izoli. »Na njej sem spoznala, da bi si s to tehniko lahko pomagali učenci, ki jih je strah ocenjevanja, in se odločila, da bi jih lahko naučila tapkati.« Navdušena nad tem, kako si s tapkanjem pomagajo drugi, je na svoje težave kar malo pozabila. Ko pa jo je neke noči prebudil strašen glavobol in ga je po desetih minutah odpravila s tapkanjem, je dobila neizpodbiten dokaz, da metoda resnično deluje. »Resno sem se lotila tapkanja neprijetnih spominov iz otroštva. In po temeljitem čiščenju so se zgodile prave spremembe.« Ugotovila je, da je bila glavni sprožilec potlačenih občutkov starost njenega otroka. Ko je bil star toliko, kot ona v vlogi zlorabljene deklice, so se prebudili potlačeni spomini. »Med tapkanjem sem se vrnila v občutke male, prestrašene in nemočne deklice in zacelila njene bolečine. Poslušala sem jo in med tapkanjem vizualizirala to, kar si je zamislila, da bi jo takrat rešilo.« Kmalu je začela opažati, da je bolj umirjena, da ne jemlje več vsega tako osebno. »Najprej sem tapkala, da bi rešila zvezo in da bi družina ostala skupaj, vendar sva s partnerjem ugotovila, da sva si preveč različna, in sva se razšla. Zdaj tapkam, da osvobodim sebe. Posledice spolne zlorabe so različne – fizične in psihične. V večini primerov gre za dolgotrajne in zelo radikalne škodljive vplive, ki močno zaznamujejo in spremenijo naša življenja. Posledice zlorabe so velikokrat hujše od samega dejanja, ker se takrat izklopiš, greš iz telesa,« je povedala Berta. » V zvezi s spolno zlorabo otrok nas še obvladujejo številni miti, zato se je dobro podučiti. Tapkajte, da osvobodite sebe in prihodnje rodove, saj se travma prenaša iz roda v rod!«