Morda ste že imeli v rokah katero iz serije knjig K**c gleda ali pa ste vsaj slišali zanje. Knjige razkrivajo, kako spremeniti odnos do pričakovanj družbe, zahtev šefov, starševstva, do stresa. Napisala sta jih John C. Parkin in Gaia Pollini, potem ko sta iz uspešnih karier v Londonu pobegnila med italijanske griče in tam vodila oddihe K**c gleda.

Gaia, kako sta z možem dobila idejo za serijo uspešnic K**c gleda?

V življenju sva iskala več svobode in prostora, v katerem sva lahko polno in resnično midva. Živimo namreč pod tolikimi pritiski, ki nas silijo in vlečejo v nekaj izven nas, da postanemo nekdo … Leta 2004 sva vodila tedenski oddih in ljudem sva začela svetovati, naj rečejo k**c gleda vsem tem pritiskom. In ta ideja je zelo dobro zaživela v njih. Filozofijo sva zapisala v knjigi. Vse se je rodilo iz naravne želje, ki jo nosimo v sebi – kako sem lahko jaz? In k**c gleda vse pritiske, vplive, ki me silijo v karkoli drugega.

Ideje knjig so, če prav razumem, živeti lahkotneje, ne podlegati pritiskom, prisluhniti svojim potrebam ...

Ja, k**c gleda je namenjen predvsem zunanjim pritiskom ter vsemu tistemu, kar se začne z moram, moraš, naj bi, daj … Pa seveda tudi družbi, ki nas obrača stran od tega, kar v resnici smo in kar želimo. Ter temu, da rečemo k**c gleda našim notranjim pritiskom, pod katere se mnogokrat postavimo sami, iz njih tudi prevečkrat živimo.

K**c gleda diete, s katerimi smo ženske obsedene? Najin predlog glede prehrane in veliko drugih reči v življenju je, da se naučimo  poslušati sebe. Ko resnično prisluhnemo svojemu telesu, se sprostimo in uživamo, je precej lažje jesti tisto, kar v resnici potrebujemo. Ko pa jemo iz stresnega odziva ali iz čustvenega naboja ali ko se prehranjujemo, tako kot od nas zahteva dieta ali narekuje knjiga …, takrat resničnega sebe ne upoštevamo niti si ne prisluhnemo.

K**c gleda službo, našega šefa, denar? Kaj pa če nimamo alternative?

To so velike teme. Ideja je, da se naučimo poslušati, začutiti, upoštevati sebe bolj, kot pa pustimo drugim diktirati naše življenje s predlogi, kaj in kako naj počnemo, živimo. Raziskujmo, kaj zares želimo početi v življenju. Prisluhnimo, kaj nam daje veselje, zadovoljstvo, v čem smo zares dobri. Ko imamo ta temelj razčiščen, bomo mogoče morali reči k**c gleda idejam drugih, ki naj bi bile primerne za nas, ali celo službi. Ne recimo tega šefu, temveč poslušajmo sebe, poglejmo, kako lahko tečejo stvari, če se ne zanikamo, temveč se upoštevamo in spoštujemo. Ne recimo tega denarju, temveč ne dovolimo, da denar nadzira nas. Ko imamo vzpostavljeno notranjo povezavo s sabo in delamo, kar nam je v veselje, naravno privlačimo več denarja.

Tudi starševstvo se je znašlo na vašem seznamu.

Skušajmo zaznati, kaj deluje v naši družini in kaj ne. Ni nam treba slediti navodilom družbe. Recimo k**c gleda to, kar je v trenutno v modi v vzgoji, k**c gleda vzgojne metode, tehnike uspavanja, hranjenja …, raje poglejmo, kaj zares potrebujemo kot družina, da sodelujemo, se povezujemo in smo zadovoljni.

Kaj pa stres in skrbi, kako se poslovimo od njih?

Te so vedno dobri opozorilni znaki, ki nas opominjajo, da nekaj ni v redu v našem načinu življenju. Torej, svoje skrbi in stres uporabimo za vpogled v to, čemur bi morda morali reči k**c gleda.

Kako lahko rečemo te vaše močne besede svoji zunanjosti? Ne rečemo takšen, takšna pač sem, temveč se odrečemo zunanjim idejam o videzu, s katerimi smo bombardirani v oglaševanju in medijih. Ko lahko izpustimo to obsesijo, večinoma pogojeno z lastno samokritiko, končno lahko ugledamo sebe. To je začetek. Nato pa izberemo ljubezen do sebe, ne graje. Izberemo sprejemanje namesto upiranja. Iz tega temelja se lahko odločamo o spremembi pogledov nase. Mogoče bomo začeli več telovaditi, se oblačiti drugače …, a te izbire bodo nastale iz ljubezni do sebe, ne pa zaradi njenega pomanjkanja. Tako zanimiva je ta povezava – kadar smo v pozitivnih čustvenih stanjih, kadar čutimo ljubezen, smo ljubljeni in hvaležni za to, kdo smo – z lahkotnostjo skrbimo zase, svoje zdravje, formo, prehrano … Kadar se cenimo, najdemo tudi motivacijo, s katero se lahkotno pomikamo skozi boljše izbire za nas. Kadar pa delujemo iz občutkov krivde, lastne nevrednosti, je vsaka izbira majava, težka, je pravi notranji boj.

Z možem sta se poslovila od »civiliziranega« sveta, pustila London in našla posestvo v Italiji. Je bilo težko začeti? Čez noč sta zaživela v novi deželi.

Bila sva v zgodnjih 30, polna energije, podjetna – oba sva bila kreativca – in pripravljena na nov projekt. To nama je pomagalo usmeriti pozornost na pustolovski del te nove poti. Seveda, bilo je veliko dela in sprememb, ampak sva bila zelo pozitivna in presrečna. Ti občutki in pozitivna naravnanost so zagotovo pomagali ustvariti mehkejši prehod.

Sta imela ob ustanovitvi centra v Italiji že vsa potrebna znanja?

Učila sva že prej, vodila sva tedenske oddihe z dihalnimi terapijami, meditacijo, či gongom … Kar se tiče hotelskega posla, pa sva se učila sproti. Odločila sva se, da želiva narediti center, lekcije so prihajale sproti. (smeh) Počutila sva se prepričana vase in v znanja, ki sva jih posredovala, ker so bila res velik del naju, in preprosto – to sva midva.

Kje ste se naučili vseh stvari, ki jih poučujete?

Ta vrsta dela me je od nekaj zanimala. Že v 90. sem se učila hipnoterapije in svetovanja. Nekaj let kasneje sem dodala še dihanje, rebirthing. In tako nadaljujem še danes. Med mojimi diplomami so tudi somatsko doživljanje in nevroafektivni relacijski model (narm). Del mojega dela je nenehno učenje. Sem učiteljica in učenka.

Celoten članek si lahko preberete v 11. številki revije Zarja (12.3.2019).