Alter

Vsak dan mi pričara nebesa na zemlji

Katja Božič
25. 9. 2018, 07.15
Deli članek:

»Pred meseci sem sedela na drugem koncu sveta ob moškem, ki se je v trenutku dotaknil mojega srca. Gledala sem izmenično njega in nemo v nebo. Nič mi ni bilo jasno, zmedena sem bila, kljub temu da sem se zavedala, kaj se dogaja. Preplavljena sem bila z ljubeznijo, ki se je razlivala po vsem telesu. Živim in prejemam ljubezen!« je pred meseci na svojem Facebooku napisala terapevtka karmične diagnostike Neli Rep. Ogromno ljudi, ki jim je pomagala, so bili njeni učenci ali pa jo poznajo, je zapis prebralo in ji privoščilo srečo. Nas pa je zanimalo, kakšna je ta ljubezen, ki tako omami celo vsega vajeno karmično terapevtko.

Revija Zarja
Neli Rep

Nisem več iskala partnerstva. Neli je karmična terapevtka, ki je najprej pomagala sebi. Za njo je veliko učenja o odnosih, da je lahko zaživela harmonično s svojimi štirimi otroki. Ustvarila jim je topel dom, pomoč ljudem jo je osrečevala in prišla je do točke, ko je spoznala, da se ima lepo sama s sabo. »Z otroki se dobro razumemo, bila sem zadovoljna, nisem čutila praznine. Ljudje se dostikrat podajo v partnerstvo, ker hočejo zapolniti praznino v življenju. Sem pa začela razmišljati, kako bo, ko bodo otroci odšli z doma. Pomislila sem, da bi bilo lepo imeti družbo, nisem pa hrepenela po tem.« Priznava, da je precej zahtevna. »Toliko meja, kot sem jih postavljala sebi, sem jih tudi na drugi strani. Moji učenci so se spraševali, kdo bo na koncu moj izbranec,« se smeji. »Precej patološko se mi zdi, da hočejo ljudje v odnosu drug drugega spremeniti, se obtožujejo, trmarijo, na koncu pa nima nobeden nič od tega. Nisem več iskala partnerstva.« Če ji je namenjeno, ji bo sorodna duša prišla naproti, si je mislila in se prepustila.

Ljubezen trka na vrata. Na začetku leta, ko je imela že rezerviran dopust za smučanje, si je nenadoma premislila in se odpravila na Florido, na obisk k hčerki, ki je tam nameravala s fantom preživeti tri mesece. Živela sta pri Silvu Subotnjickem, Slovencu, ki že leta živi v Ameriki. Na Floridi se ukvarja z izdelavo, servisiranjem in izposojo gumijastih čolnov. Ko še ni imel svojega podjetja, je veliko časa posvetil združevanju Slovencev v ZDA v društvu Slovenska palma, bil je njegov predsednik. Ni čudno, da mnogi Slovenci, ki pridejo na Florido, vedo zanj. Pogosto jim odstopi tudi eno od sob v svoji hiši. Tisti čas je pri njem torej bivala Nelina hči s fantom. »Imela sem občutek, da me tam nekaj čaka,« se smeji Neli, čeprav se ji še sanjalo ni, kaj se ji bo v resnici zgodilo. »Katji sem v šali rekla, da bom Silvu kuhala polnjene paprike in pasulj, da se bo spet malo spomnil slovenske hrane,« se navihano muza. Tako so se srečevali, pogovarjali, spoznavali. »Silvo je zelo odprt, veliko je govoril o svojem življenju, jaz pa sem ga pozorno poslušala. Glede na to, da ni imel ravno pozitivnih izkušenj z ženskami, je vseeno lepo govoril o njih, brez obsojanja, kar mi o človeku veliko pove. Ni pa več zaupal v to, da lahko z nekom zgradi lep, topel odnos.« Nekega dne je za šalo vrgla karte, da pogledata, kako mu kaže v ljubezni. »Vse so bile pozitivne. Vprašala sem ga, zakaj se obremenjuje in dvomi, saj ima vse pred nosom, njegova ljubezen je dejansko pred vrati,« se smeji in pove, da res ni imela pojma, da pravzaprav govori o sebi. »Jaz pa sem takrat pomislil, kaj bi dal, da bi bila ta ženska moja,« navihano pove Silvo. »Vedno sem si želel žensko, ki bi znala poskrbeti za dom,« razlaga. A takih v Ameriki ni srečal. »Američanke hitro povedo, kakšne interese imajo. Samo čakale so, kam jih bo peljal na večerjo in na zabave. Njegove vrednote pa se niso ujemale s svetom, kjer živi. Tudi zato, ker je odraščal v Sloveniji. Ženska, ki skrbi za dom in skuha za družino, poskrbi tudi za domačnost. Skuhaš, opereš, pospraviš – to ne pomeni, da si potem čistilka. Pri Silvu to ni samoumevno. Ceni tvoj trud, se zahvali in pohvali. Zna pa potem drugače poskrbeti, da ti pokaže spoštovanje, in te razvaja na svoj način. Zna si vzeti čas in presenetiti,« razlaga Neli v svojem prijetnem domu v Grosuplju.

Ni razdalje med srci. »Vse se je dogajalo ob običajnem pogovoru o vsem živem. Bolj ko sem ga gledala, manj sem slišala, kaj govori. Po glavi mi je rojilo kup misli. Bila sem presrečna. Nikoli nisem jokala pred drugimi, razen pred otroki ali ljudmi, ki so mi dragi, pa jih ni veliko. Pred njim pa sem, od sreče. Tako naravno je dojemal vso mojo zmedo. Samo gledal me je in me pomirjujoče podpiral, tako kot sama reagiram na terapijah, ko drugi jokajo pred mano! Kako neverjetno varen je občutek, ko si lahko to, kar si!« je še zapisala na družbenem omrežju. Spoznanje, ki jo je zadelo drugi dan po tistem, ko je s kartami nevede napovedala njuno skupno usodo. »Šli smo na izlet s čolnom in ves čas me je vleklo v njegovo bližino.« Zvečer se je zavedela, kaj se dogaja. Napisala mu je, da se je našel nekdo, ki se je dotaknil njenega srca. »To je čisto druga vrsta ljubezni kot tista, ki jo doživljaš v najstniških letih, ko deluješ po znanih vzorcih in imaš ogromno predstav o tem, kaj ljubezen je. Toliko časa sem se ukvarjala sama s sabo, da sem se spoznala, zgradila odnos do sebe, da sem lahko vse, kar po navadi iščemo zunaj sebe – pozornost, nežnost, razumevanje, varnost, sočutje –, dala sebi. Na koncu spoznaš, da si vse to ti. Ko sem kot terapevt opazovala odnose drugih ljudi, sem spoznala, kaj vse pravzaprav odnos ni. Da sem bila brez partnerja, mi je koristilo, ker sem lahko neobremenjeno živela sebe. Takoj, ko si v odnosu, se je treba prilagajati, čemu odpovedati, jaz pa sem lahko živela svoje življenje. Ko znaš živeti sam, lahko tudi razumeš drugega in mu dovoliš biti to, kar je, in to spoštuješ.« Glede na razdaljo med njima, ki je sicer velika, znata takrat, ko sta skupaj, res dobro izkoristiti čas. Na začetku je bilo težko, ko sta se odpravljala – ali ona s Floride ali pa on iz Slovenije. »A marsikdo, ki živi z nekom skupaj vsak dan, se nima tako lepo, kot se imava midva. Ni ti treba imeti človeka ves čas ob sebi, da si z njim povezan v srcu. Med srci ni razdalje,« je prepričana. Silvo pa razkrije, da velikokrat v istem trenutku kličeta drug drugega. Vsak dan se večkrat slišita, tako se zdi, da med njima ni razdalje. »Če bi se mi taka ljubezen recimo zgodila še pred desetimi leti, bi partnerja preveč pogrešala, težko bi mi bilo. Danes pa sem pomirjena. Kadar sva skupaj, si toliko dava, da ni težko počakati do naslednjega meseca, ko se znova vidiva.«

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.