Slikar in boem Alessandro Bumbak, ki ga prijatelji kličejo Sandro, je eden najprepoznavnejših obrazov hrvaškega obmorskega mesta Umag, tik za slovensko mejo. Tako kot njegovi miniaturni akvareli s predvsem morskimi motivi je posebno tudi njegovo življenje – že četrt stoletja namreč živi tako rekoč pod nebom, v svojem gozdu v Umagu, nekaj kilometrov oddaljenem od morja. Šele lani je na parcelo dobil vodo, elektrike še vedno nima. In ker mu noči razsvetljujejo zvezde, se rad pošali, da živi v hotelu z milijon zvezdicami.
Tekst: Katja Božič, foto: Andrej križ
Z življenjem in svojo nenavadno pojavo – dolgimi lasmi, spetimi v konjski rep, in še daljšo sivo brado – je bil zanimiv tudi za filmsko ekipo, ki te dni o njem snema dokumentarni film. Srečali smo se v njegovem zimskem brlogu, ki mu ga je odstopil eden najboljših prijateljev. Čeprav je kakšno zimo že tudi preživel na svoji zemlji, pa najhladnejše mesece raje preživi kje, kjer se lahko pogreje. Vsako leto mu kdo ponudi zimsko zatočišče. Med drugim je prijatelju, ki je čez zimo odpotoval, pazil hišo. Te zime se še posebej rad spominja, četudi mu je tudi letos prijetno – ima kotiček za ustvarjanje in prostor, kjer si lahko kaj skuha in zakuri, da mu je toplo. Spi pa še vedno najraje v stari počitniški prikolici, kjer se zakoplje pod odeje.
Za življenje v gozdu ga je nagovorila Slovenka. Najprej nas je pozdravila njegova psička, dveletna mešanka Akira, za njo pa se je prismejal Sandro. Pohiteli smo v njegov »hotel z milijon zvezdicami«, kajti vremenska napoved za ta dan je bila zelo slaba – nevihtno neurje, ki je imelo ravno kakšno uro odmora. Težko bi rekli, kje smo se vozili, Istra je namreč prepletena s cestami in cesticami, a na kolovozno pot smo zavili pri vasici Kmeti, ki je od Umaga oddaljena nekaj kilometrov. Rekel nam je, da si bomo gotovo lahko ustvarili občutek, kakšno je življenje v njegovem gozdičku, a da je seveda najlepše, kadar je vse urejeno in zeleno. »Čez kakšen mesec bom že začel urejati,« je pristavil. Po izobrazbi je krojač, vendar ni dolgo delal v svojem poklicu, vedno je bil svobodnega duha, človek, ki ga ni moč oblikovati po ustaljenih vzorcih. Ko je nekoč prodajal slike za prijatelja, se je spomnil, kako je v otroštvu risal in ustvarjal. Pa je sklenil poskusiti. Prvo sliko je za petnajst mark prodal v starem hotelu Istra. Na želenih trinajst mark je dobil še dva evra napitnine – in velik zagon. Eden njegovih prvih učiteljev je bil znani srbski slikar Miroslav Borojević Če, s katerim sta si tudi po videzu precej podobna. »Spoznal sem ga na ulici, ko je delal akvarele,« se je spominjal. Dvakrat je bil poročen in z obema nekdanjima ženama je še danes v prijateljskih odnosih. S prvo, Marino, ki mu je rodila hčerko, se pogosto dobita ob kavi ali kozarčku vina v Umagu, ali pa gre k njej na kosilo. Druga, Slovenka Zdenka, pa ga je pravzaprav nagovorila za življenje v gozdu. »Ko sva se s prvo ženo razšla, sem živel v najetih sobicah po vsem Umagu,« se je smejal. Vsako leto pa je šel za nekaj mesecev v svet razstavljat svoje slike. Ko je spoznal Zdenko, sta se odločila preseliti na njegovo zemljo, ki jo je podedoval po dedku. »Zgradila sva si brunarico, veliko dobrih 16 kvadratnih metrov, in si uredila malo vrta, da sva imela svojo zelenjavo. Bilo je idilično!« Potem se je za nekaj let z njo preselil v Cerklje na Gorenjskem in se hitro vklopil v okolico. Lepe spomine ima na slikarja Lojzeta Kalinška, ki mu je precej pomagal, tudi v Sloveniji je tudi razstavljal, je povedal. Ko sta se z ženo razšla, se je preselil v Piran in svoje slike razstavljal na obali v Portorožu, potem pa se je vrnil v Umag, na svojo zemljo.
Več v Zarji, 16.1.2018
