Alter

Če se odločiš, da ne boš jedel in pil, boš umrl!

Alenka Cevc
3. 10. 2017, 00.00
Deli članek:

EKSKLUZIVNO: Victor Truviano o klicu po življenju brez vode in hrane.

Proti meni prihaja eterično bitje, za katero imam občutek, da lebdi. In se smehlja. Njegov nasmeh krasi vrsta belih, zdravih zob. Za dobrodošlico me objame. Njegov objem je lahen kot sapica, hkrati pa energijsko tako močan, da me pretrese. Dobesedno, do drobovja! Preden sem se odpravila na pogovor z Victorjem Truvianom, najbolj znanim človekom na svetu po tem, da že deseto leto ne je in ne pije, sem bila, priznam, polna predsodkov. Vsi so se dotikali tega, da takšno življenje ni mogoče. Da, ni mogoče po razumevanju človeškega uma. Človek pa je veliko več, kakor mi vidimo, slišimo, otipamo. Victor Truviano je dokaz za to. Odločitev, da ne bo jedel in pil, ni bila njegova. Bila je klic, ki se mu je odzval.

Victorjeva življenjska zgodba je neverjetna. Rodil se je v Argentini očetu dirigentu in materi operni pevki. Zase sicer pravi, da ni več iz Argentine, saj ves čas potuje po svetu. Bil je glasbeno izredno nadarjen otrok, imenovali so ga »novi Mozart«, bil je otrok genij. Že pri sedmih letih je imel samostojne violinske koncerte, pri osmih letih pa je začel tudi skladati.

Osamljeno življenje čudežnega otroka. Pri starosti štirih let »je Kozmos v meni začel prebujati spomine na delčke iz mojih prejšnjih življenj. Začel sem govoriti o nevronih, pa o matematiki. Že takrat sem imel obdobja, ko nisem jedel in pil. Odkar pomnim, je bila naša hiša polna psihiatrov, psihologov in znanstvenikov, naših prijateljev, ki so se čudili, kaj se dogaja z menoj, in me preučevali.« Victor svoje otroštvo razdeli na dva dela – na življenje glasbeno nadarjenega otroka, ki je študiral in koncertiral, ter na iskanje odgovora, kdo pravzaprav je.

Victor pravi, da je bilo njegovo življenje precej osamljeno. Klasična glasba zahteva trdo delo. »Delal sem po 18 ur na dan. Deset ur na dan sem vadil, igral violino, osem ur pa sem se učil. Veste, igranje klasične glasbe ne dovoljuje napak. Na koncerte hodijo ljudje, ki pričakujejo popolnost. Če je ne dobijo, naslednjič ne bodo prišli.« Zase pravi, da je bil kot otrok precej žalosten, ker njegovo veliko znanje o glasbi in njegova modrost takrat še nista bila v ravnovesju. »Znanje je del naše človeške omejenosti, modrost pa nima omejitve. Kadar sta naše znanje in modrost v ravnovesju, takrat je to trenutek, ko postanemo zares inteligentni. In ko smo zares inteligentni, lahko odpravimo svoje težave in živimo na pravi način. Ko sem bil otrok, seveda nisem premogel modrosti, zato sem doživljal občutke žalosti.«

Norišnica Victorjevo življenje glasbenika je bilo zelo naporno. Poleg tega, da je imel množico koncertov, je poučeval tudi na dveh glasbenih konservatorijih. »Bilo je polno stvari, ki sem jih moral opraviti, imel sem koncerte, odgovoren sem bil tudi za študente, ki sem jih poučeval. Čeprav sem glasbo ljubil in mi je bila v užitek, je bilo dela preveč. Bilo je tudi ogromno stresa. Spat sem hodil ob enajstih zvečer, vstajal pa sem ob treh zjutraj. Veste, violina je zelo težak inštrument za igranje. Težko si je predstavljati, koliko trdega dela je za 40-minutnim solističnim koncertom! In kako velika odgovornost je na virtuozu.« Študiral je tudi medicino in teologijo, oboje pa je opustil, saj v študiju ni našel odgovorov, ki jih je iskal. Victor pravi, da je zaradi napornega življenja in velikega stresa zbolel za rakom na želodcu.

Umik Že pred izbruhom bolezni je imel obdobja, ko ni jedel. Ko je zbolel, je začel piti samo tekočino. »To je skrbelo mojo tedanjo partnerko in kolege v službi. Moji domači pa niso bili v skrbeh, saj so bili navajeni mojih občasnih postov.« To je bil tudi čas, ko se je Victor odločil za umik. »V teatru je zavladala čista groza, saj sem imel podpisane pogodbe že za dve leti vnaprej.« To se je dogajalo pred približno enajstimi ali dvanajstimi leti. Victor se z letnicami ne obremenjuje, tudi na vprašanje o tem, koliko je star, mi ni odgovoril, rekoč, da ne verjame v čas.

Pustil je vse in se preselil v gore. Umik je potreboval zato, da je preživel. Živel je v leseni hišici na gori, sam in v miru. »Prvič v življenju sem res delal nekaj zase in bil sem srečen.« Po treh mesecih je obiskal družino v Buenos Airesu in šel tudi k zdravniku. O raku ni bilo več niti sledu. On pa še naprej ni jedel. Ni čutil potrebe. Nadaljeval je življenje na gori. V vasici v argentinskih gorah so vsi domačini vedeli, da ne je in ne pije.

Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017