Marinka Mikelj je bila že pri šamanih, Indijancih, Sai Babi, večkrat tudi pri čudodelnem brazilskem zdravilcu Joau de Deusu. Pri vseh teh zdravilcih ni bila zato, ker bi bila bolna, ampak da bi globlje spoznala svojo lastno zdravilsko moč. Predvsem Joao de Deus iz Brazilije je v njej prepoznal velik potencial in ji napovedal, da se bo k njemu vrnila petkrat – štirikrat je že bila pri njem, to jesen pa bo petič.

Joao de Deus, kar v prevodu pomeni »božanski Janez« (o njem smo v naši reviji že pisali), je osupnil svet še zlasti z nenavadnimi operacijami (zaradi njih mu pravijo psihični kirurg), ki so na spletu obšle ves svet. Glavnina njegovega dela pa je skupinsko zdravljenje, ki poteka tako, da skozi medij – to je on sam ali ljudje, ki jih on prepozna kot medij – zdravijo »mojstri«. Vedno poudarja, da ne zdravi on, ampak da se skozi njega kanalizirata znanje in moč več kot 30 entitet – največkrat so to svetniki, pa tudi pokojni zdravniki, imenovani mojstri. Kot medij je prepoznal tudi Marinko.

Prisluhniti sebi. Kot Marinka Mikelj opisuje v svoji knjigi Pot resnice, se je zgodil prelomni trenutek za njeno zdravilsko pot tik po rojstvu tretjega otroka, ko so ji odkrili raka na prsih in je slišala zlovešče vprašanje, kje je hodila do takrat. »Bila sem stara 30 let, imela sem tri otroke, morala bi biti na vrhuncu svojih moči, pa sem bila popolnoma izčrpana, brez moči, brez volje, brez perspektive. Tudi zdravljenje ni dalo pravega rezultata, zato sem neke noči prisluhnila svojemu notranjemu glasu in se odpovedala vsem zdravilom.« Tega sicer ni nikomur priznala; še naprej je hodila na preglede in počasi se ji je stanje izboljšalo. »Zdravitelji sebi ne moremo pomagati, zato lahko rečem le, da me je rešilo zaupanje v višjo silo, ki mi je prišepetavala, da nimam česa izgubiti oziroma da me čaka novo življenje ... Tudi z zdravilskimi sposobnostmi.«

Kristalna postelja. Marinka »zdravi« na več načinov, tudi s posebno kristalno posteljo, ki ima sedem čistih kristalov, vsakega pa je blagoslovil Joao de Deus. Kristalna postelja naj bi bila povezana tudi z entitetami, s katerimi dela brazilski zdravilec. Kristali na njej so rezani na določeno frekvenco in nameščeni po postelji glede na posamezne čakre (energetske centre). Barvne luči, ki so usklajene z barvami čaker, sevajo svetlobo in energijo skozi kristale ter se prižigajo in ugašajo v določenih ritmih in tako čistijo in uravnovešajo energije. Ko se posameznik »kopa« v teh energijah, kristalna postelja odpre in napolni vsako od sedmih čaker in sprošča tudi subtilnejše energije. Učinek je globoka sprostitev, Marinkini »pacienti« pa pripovedujejo tudi o občutku meddimenzijskega potovanja, celo pogleda v prihodnost.

Bližnjim je najteže pomagati. V kombinaciji s kristalno posteljo in polaganjem rok, skozi katere delujejo mojstri, ji je uspelo pomagati tudi njej zelo ljubi osebi: »Najteže je pomagati človeku, ki ga imaš zelo rad, ki je kot del tebe, s katerim si povezan, čeprav se morda dolgo niti ne vidita ali celo ne slišita.« In taka Marinki zelo draga oseba je po daljšem času prišla k njej in ji povedala, da ima raka. Sreča ob srečanju in strah ob novici – vse to je bilo prepleteno. Na vprašanje, ali je operacija sploh smiselna oziroma ali ima možnost, da se pozdravi, je bil Marinkin odgovor pritrdilen: »Seveda, nujno moraš na operacijo,» je dejala. Po prvem navalu čustev je začela »premetavati še številke« in pogledala je globlje v ta primer: »Številke mi veliko povedo – so kot koda za vstop v osebnost človeka, ki je pred menoj. Skozi rojstni datum vidim, ali se je bolezen začela zato, da se v življenju tega človeka nekaj korenito spremeni, ali je usodna.« Tokrat so ji številke povedale, da je ta rak ozdravljiv in da bo kmalu vse dobro. »Zaupaj zdravnikom,« je bil Marinkin nasvet.

Ukinjena bolniška, ki je ni bilo. Toda – zgodbe se ponavljajo; tako kot se je Marinka pred več kot 40 leti odločila, da posluša notranji glas, je tudi mlada oseba nasproti nje povedala, da se je že pred prihodom k njej odrekla operaciji in drugim oblikam zdravljenja. Čim je odpovedala operacijo, je dobila pismo, v katerem so ji sporočili, da je s tem ukinjena tudi njena bolniška – čeprav je sploh ni bilo – in še nekaj »grozilnih« sporočil v tem smislu. »Vse upe je položila vame; zaupala mi je in začela sem delati tako, kot sem čutila, da je prav. Tri mesece sem trikrat na teden po eno uro izmenično delala s polaganjem rok in kristalno posteljo, bolezen pa se je umikala,« pripoveduje Marinka.

Bolezen preizkuša tudi ljubezen. Ker pa ni uradnega dokazila (krvnih izvidov, slik itd), da raka ni več, me je zanimalo, kako je lahko človek tako zelo prepričan, da je zdrav, če je bil še pred nekaj meseci »na nitki« ... Mlajša oseba, ki noče biti imenovana (zaradi domačih, zaradi okolja, v katerem je rak skoraj sramota in je bolezen bolje skriti kot pa jo priznati), mi mirno pove: »Nobenih bolečin nimam več, počutim se povsem drugačno, močno. Iz mene je odteklo vse, kar je bilo bolnega, rakastega ... Lahko zatrdim, da to dobesedno čutim oziroma preprosto vem, da sem rešena ...« Na koncu tega mirnega pripovedovanja še pomenljivo doda: »Je pa zdaj marsikaj drugače – predvsem si več privoščim, raje se imam in tudi ljubezen do tistih, ki jih imam rada, bolj pokažem oziroma si je ne pustim več odvzeti.«

Pot v Brazilijo. »Ni preprosto prevzeti odgovornosti za zdravljenje kogar koli; pri domačem in ljubem človeku pa je to za zdravilca še posebno težko. Toda običajno zaupam vase, v svoje sposobnosti in v entitete, ki delujejo skozi moje dlani. Tudi tokrat se je srečno izteklo! Poudarjam pa, da nam je bolezen pogosto dana zato, da se streznimo, da uvidimo to, kar delamo proti sebi. Če svoje življenje spremenimo in se harmoniziramo, smo rešeni,« pravi Marinka, ki se počasi pripravlja na še eno pot v Brazilijo. Joao de Deus jo bo to jesen že petič sprejel pod svoje okrilje. Z veseljem mu bo povedala tudi o poteku zdravljenja njej zelo ljube osebe, s čimer je – tako meni – naredila »najtežji izpit« v svojem življenju.