Že več kot dve desetletji sta minili, odkar se je zgolj po spletu naključij srečala s svojim učiteljem – bioterapevtom in karmičnim diagnostikom Marjanom Ogorevcem. Razkril ji je, kaj vse lahko počne s svojimi zaznavami, ter jo spodbudil k odkrivanju magičnega sveta karmične diagnostike. Nenehno raziskuje in po dolgih letih dela s seboj pravi, da je njeno življenje postalo harmonično, sprejema ga kot darilo. »Ko razumeš, da ti prav vse okoliščine in ljudje, ki ti stopijo na pot, osvetljujejo tvoje vzorce in te zdravijo, se nimaš več potrebe upirati.« Nič čudnega, da strastno rada pomaga ljudem pri osvobajanju!
S karmično diagnostiko živite že več kot dve desetletji.Kaj pravzaprav počnete?
Najprej sploh nisem vedela, da se prepoznavanje vzorcev pri ljudeh imenuje karmična diagnostika. Ko sem prišla do Marjana Ogorevca, sem spoznala, kaj to pomeni. Moji začetki so bili precej drugačni od tega, kar sem danes. Spreminjam se sama. Moja strast je pomagati ljudem pri osvobajanju. To se zgodi, ko se soočijo s svojimi podzavestnimi programi, travmami, vzorci in odvisnostmi. Soočam jih z resničnostjo in hudo je, ko padajo iluzije in predstave, ki si jih zgradijo. Na koncu se vsak osvobodi sam v vodenem procesu transformacije podzavesti. Je pa lepo biti del v njihovem življenju, dodatna energija, ki motivira za korak naprej, k premikom.
Ujeti se pravzaprav počutimo vsi, dokler ne ozavestimo, zakaj se nam določene stvari dogajajo, kaj je naša naloga v tem življenju. Kakšne metode uporabljate pri delu?
Srce. Človeka skušam pripraviti, da si dovoli biti svoboden in se odloča po svoje. Pravzaprav je to zelo sproščen pogovor, ko mi zaupa svoje težave, jaz mu pa povem, kje so vzroki zanje. Potem se mu zgodba zloži skupaj. Vse, kar se nam dogaja, je pravzaprav darilo, ki nam omogoča rast, spoznanje, svobodo. Ozaveščanje je sicer eno izmed orodij, da se zavemo in osvobodimo bolečih travm. Vedno pravim, da zdravi samo to, kar smo – ljubezen. Ni orodja, ki te bo pozdravilo. Ljubezen je najmočnejša sila in jo imamo vsi. Imamo zdravnika v sebi, a ne znamo ga poslušati in posledično uporabljati.
Kako naj ga pa prebudimo?
Mi smo ljubezen. To iskati je neumno, kot bi iskal roko, ki jo že imaš. Najprej se moramo osvoboditi čustev, ki so za nas škodljiva, vzorcev, presojanja, moraliziranja, obsojanja, zavisti, ker nas to oddaljuje od nas samih. Posledica osvoboditve pa je, da postajamo vedno bolj to, kar smo – ljubezen, mir, radost, sočutje. Občutek imaš, da si svoboden, da te nihče ne omejuje, da je bila to samo fikcija, občutek, ki ni resničen. Prepustiti se moramo, zaupati življenju, sprejeti odgovornost zanj. Ta predaja je za ljudi najtežja. Kaj bo pa potem, če bom vse spustil? Ne vem, če ne boš poskusil, ne boš vedel. Če ne boš skočil v vodo, ne boš vedel, ali je globoka, mrzla, topla. Če ne poskusiš, ne veš, vendar se ljudem pogosto niti poskusiti ne ljubi.
Se jim ne ljubi ali si ne upajo?
Ne ljubi se jim, ker živimo v svetu instantnih rešitev, instantnih ponudb in zlaganega udobja. Danes potrebujemo svetovalca čisto za vse: za prehrano, komuniciranje, razmišljanje, rekreacijo, za vse. Zakaj? Ker nismo v stiku s sabo, z življenjem in svojo intuicijo. Telo ti bo samo povedalo, kaj potrebuješ, ali boš jedel peso ali ocvrt krompir. Telo je bolj inteligentno in odgovorno od nas samih. Vedno nam sporoča, kaj potrebuje, če ga le znamo poslušati.
Kako se lahko nekomu spremeni življenje po tem, ko mu pomagate?
Najprej se spremenijo odnosi. Po prvem svetovanju in vodenem procesu samozdravljenja se zgodijo zelo velike spremembe. Ženska, ki je denimo imela policistične jajčnike, je prišla dvakrat na ozaveščanje o svojih težavah, te so izginile in je lahko zanosila. Pri nekom, ki ima slabe odnose s svojimi starši, osvetlimo stanje, ki je lahko povezano s prejšnjim življenjem, lahko pa je zgolj nastalo na osnovi tega življenja, in odnosi se popravijo. Ko se sprostijo blokade, ki kvarijo odnos, se spremeni perspektiva, iz katere začneš povsem drugače gledati, se odzivati in razumeti. Drugi so še zmeraj isti, toda naše zaznavanje je popolnoma drugačno. Nastajajo izboljšave na telesni in duševni ravni. V zadnjem času opažam pri ljudeh zelo pogost pojav panike in neutemeljenih strahov, kot da jih je že strah samega strahu. Zavedamo se, nismo slepi in tudi občutimo in spremljamo bedo, ki nastaja, ne moremo si zatiskati oči, da je vse v redu, ker ni. Na oblasti so vse od osamosvojitve ljudje, ki delujejo egoistično, individualistično, brez vesti in spoštovanja. Če gospodar ne zna poskrbeti za svoj narod, pomeni, da nekaj ni v redu. Ali je neozaveščen ali pa mu aparat ljudi, ki sodelujejo pri odločanju, ne dovoljuje delovanja po vesti, in mora zato požreti svoja prepričanja. Če se ljudje ne počutimo varne, smo v strahu in toliko bolj dojemljivi za manipulacije. Zbudimo se in si dovolimo izraziti svoje mnenje, utemeljene kritike, predloge in rešitve! Če bo vse ostalo samo na ravni negodovanja, se ne bo zgodilo nič.
Je strah torej že prevladujoče stanje v svetu? In se s tem večina kar sprijazni?
Pritisk družbe je velik in podzavestnih groženj se vsi zavedamo, ukrepati pa si ne upamo. Če boš večkrat na bolniški, boš lahko izgubil službo, če ne boš delal zunaj delovnega časa, prav tako. Ljudi ožemajo kot limone, do popolne izčrpanosti, tako da res ne vem, kdo bo delal in zdržal do 67. leta. Zelo velika je tudi odgovornost medijev o tem, kar poročajo, ker s tem ustvarjajo vsesplošno razpoloženje. Vsakodnevno poročajo o takšnih in drugačnih škandalih in katastrofah – če gledam na splošno, je veliko več dobrih novic, o katerih pa mediji na žalost ne govorijo. Televizije ne gledam več, z razlogom. Nekaj časa sem jo redno spremljala zgolj v raziskovalne namene, želela sem ugotoviti, koliko je resnice v teh informacijah. Pa sem ugotovila, da tako malo, da ni vredno gledati. In tako sem se izognila strašnim zgodbam, manipulacijam in zastraševanju. Zakaj pa ne bi pisali samo o lepih stvareh? To bi nam zelo koristilo. Zavedati se moramo, da nas informacija začne spreminjati.
Kako naj torej začnemo graditi bolj zdravo družbo z drugačnimi nazori?
Iz »jaz« moramo preiti v »mi«. Zapisala sem si azijski pregovor, ki pravi: »Če želiš urediti deželo, moraš urediti province. Če želiš urediti province, moraš urediti mesta. Če želiš urediti mesta, moraš urediti družine. Če želiš urediti družine, moraš urediti svojo družino. Če želiš urediti svojo družino, moraš urediti sebe.« Vedno se vse začne in konča pri nas. Naša prva naloga, da lahko začnemo delovati odgovorno, je, da sprejmemo odgovornost za svoje življenje, da sprejmemo stanje v državi takšno, kakršno je, ne kot bi mi želeli, da je. Sicer bomo delovali z agresijo, nezadovoljstvom, ki spet neti agresijo, strahove, obsojanje in kritiziranje. Pa smo spet tam – vse, kar dajemo, dajemo sebi. Kaj si pa dajemo?
Pa vendar je že veliko ljudi, ki so se začeli zavedati, da se je treba ozreti vase!
Seveda in s tem skupaj spreminjamo in zdravimo kolektivne vzorce in zavest. Dobro bi bilo, če bi se tega zavedalo še več ljudi, predvsem tisti, ki sprejemajo zakone in odločitve, ki vplivajo na vse nas. Dobro je prevzeti odgovornost in nehati računati na to, da nas bo rešila država, ter začeti razmišljati, kaj lahko mi prispevamo k izboljšanju.
Imate štiri otroke in veliko dela – stranke, telefonske klice, šolanje, terapije na daljavo. Kako vam uspe usklajevati vse to?
Obožujem biti mama svojim štirim otrokom, dva sta se že odselila in sta samostojna, dva sta še na moji barki. (smeh) Predvsem se naučiš biti ob vseh teh obveznostih strahovito gospodaren s časom in učinkovit. Vse je mogoče, posebno če imaš rad svoje delo in seveda če imaš odnos do vsega, kar počneš.
