Zgodbe

Leta trpljenja zaradi kozlovske sodbe

Dejan Ogrinec
28. 2. 2017, 00.37
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Neverjetni zaplet v Ročevnici pri Tržiču: državljani v bitki z birokratskim aparatom.

revija Zarja

Ko boste brali tole, si boste mislili, da spada v rubriko »saj ni res, pa je«. Žal se ta neverjetna zgodba dejansko dogaja že več kot deset let, epiloga pa še ni videti.

V Tržiču zahodno od naselja Bistrica vijuga med strmimi bregovi potok Ročevnica. Nekoč kmetijsko zemljo so v 70. letih prejšnjega stoletja prodali ljudem. Tedanja kmetijska zadruga je pooblastila občino Tržič, da uredi vse, kar je treba. Občina je to storila po tržnih cenah tistega časa. Kupci, običajni ljudje, so si na zemljiščih počasi postavili hiše. Čez desetletje, leta 1988, pa so se na lastnike obrnili z občine, češ, naj odkupijo še pas zemljišča, ki je mejil na makadamsko cesto. Odvisno od stranke so ti kosi zemlje merili od 100 do 180 kvadratnih metrov, skupaj dobrih 800 kvadratov. Pas med potokom Ročevnica in parcelami, preozek za graditev hiš ali česa drugega, so ljudje kupili zaradi ljubega miru, pomagalo je zagotovilo, da bo postal zazidljiv. Po pogodbi je bila občina dolžna urediti vpis v zemljiško knjigo. Zemljo so plačali preračunano po približno 34 evrov za kvadratni meter, plačali so tudi stroške vpisa. Nekateri so si naredili garaže ali vrtne hiške, drugi so si uredili vrtove, ena od strank tudi mini hidroelektrarno na potoku Ročevnica. Vse legalno, s papirji, s podpisom vodje upravne enote v Tržiču in do konca življenja bi morali živeti srečno na svojem ... a to žal ni ta pravljica.

Pismo z neverjetno vsebino. Januarja leta 2004 so trije izmed prebivalcev dobili pisno obvestilo, da imajo njihove parcele spremenjeno lastništvo. Najbrž so pomislili, da je vse skupaj šala ali vsaj birokratska napaka, nesmisel, pomota. In tako niso ničesar storili niti povedali drugim, ki tako niso vedeli, kaj se dogaja. Mimogrede, tedanji župan Pavel Rupar jim je tako ali tako poslal obvestilo dva dni po preteku roka za pritožbo. Prvi žebelj v krsti!

Januarja leta 2006 so dobili novo pismo, podpisana je bila Ana Butala, njen zastopnik sin Aleš Butala. Še sanjalo se jim ni, kdo sta. V pismu je bila zahteva, da omenjeni vrnejo petmetrski pas zemlje v originalni podobi in povrhu plačajo najemnino za vsa leta od leta 1999 dalje. Večina tega pisma ni imela za pravno vzdržno, a iz vljudnosti in suma, ker so razumeli, da šala že ne more biti, so Ani Butali poslali nazaj pravno podkrepljen odgovor, da gre za veliko (pravno) pomoto in da, če že, je krivec upravna enota Tržič in naj se obrne tja. Seveda so pismo poslali tudi UE Tržič.

Nihče ni nič vedel. Nihče od lastnikov zemljišč takrat še ni vedel, da so na UE Tržič naredili kar nekaj napak, ne le ene. V zemljiško knjigo vsaj deset let niso vpisali njihovega pasu zemlje, čeprav je bilo to dogovorjeno s pogodbo in plačano, in so ga po denacionalizacijskem zahtevku v naravi vrnili družini Pavlin in dedičem. Na UE Tržič, podpisana J. K. (ime je znano uredništvu, ta oseba dela tudi za občino), so spregledali tri stvari: da so ta pas zemlje sami prodali; da je zazidljiv že od leta 1988 in ga sploh ne bi smeli vračati ter da niso izpeljali plačanega vpisa v kataster. Brez preverjanja na terenu, kar bi sicer morali storiti, in brez pravne podlage so zemljo vrnili. Njihov poznejši izgovor je bil, da so se papirji izgubili ob selitvi, ko so se občine delile na več delov. Dve leti se spet ni zgodilo nič, nato pa se je začela drama ali bolje rečeno tragedija onkraj razuma.

Vrsta tožb. Nasprotna stran, podkovana v pravnih postopkih, saj je bil njen vodja državni tožilec, je vedela, da imajo vse adute v rokah, kajti lastnikom zemljišč je potekel petletni pritožbeni rok. Sledila je tožba na kranjskem sodišču. Tožili so jih denacionalizacijski upravičenci, ki jih je zastopal Aleš Butala. Na namig župana Sajovica so toženi lastniki najeli pomoč odvetnika Benedičiča, sicer odvetnika občine Tržič. Bolje bi bilo že takrat tožiti upravno enoto Tržič in občino, kjer je napaka res nastala. A to vedo danes. Na prvem sojenju, ki je bilo po besedah lastnikov zemljišč bolj farsa kot kaj drugega, je Aleš Butala sodnici Prepeluhovi menda skoraj narekoval, kako in kaj naj se zapiše v sodne spise, ne da bi sodišču predložil kakršne koli trdne dokaze. Ves dokazni material lastnikov zemljišč, kot denimo uradno podpisane in s štampiljkami opremljene pogodbe, razna pisma, dokazne fotografije in aerofotografije, pa je sodnica vse zavrnila, češ da je gradivo neustrezno. Niti pogledala ga ni. Njihov odvetnik je pa samo molčal ... Preverili smo sodne spise. Ena izmed cvetk: Butala je kot priča trdil, da so objekti zgrajeni šele po letu 2006. Kot da ni mogoče preveriti, od kdaj tam stojijo. Ali pa debel fascikel originalnih pogodb – vse zavrnjeno! Zakaj?! Že s tem dokaznim materialom bi bil denacionalizacijski postopek sporen in bi tožba takoj padla v vodo ...

Epilog? Tožbo so leta 2013 izgubili z razsodbo, ki je bila za vsako stran ko v postopku finančno drugačna. Po pritožbi lastnikov zemljišč na vrhovnem sodišču se je zadeva vrnila na prvo stopnjo, njihovi novi odvetnici M. L. Rogelj je očitno uspelo postopek izpeljati dosti bolje.

Več v reviji Zarja št. 9. 28. 02. 2017