»Znanost, morda še posebno nevrološka, ki se ukvarja z odkrivanjem vzrokov alzheimerjeve bolezni – skorajšnje epidemije 21. stoletja – ugotavlja, da je 'stradanje' koristna preventiva in dobra pot za odlog starostnikom grozeče demence. Pa tudi za poskočnost duha, dodajam iz lastne izkušnje že več kot desetletje redno posteče se osebe,« je nedavno zapisala za osrednji dnevnik. In pripomnila, da bi post morali predpisovati na recept.
Da je post koristen za ohranjanje zdravja in mladosti, so vedeli že stari Egipčani, pa tudi grški filozofi Pitagora, Platon in Sokrat so si s postenjem povečevali miselne sposobnosti. Hipokrat, oče znanstvene medicine, je zapisal: »Lakota je mati zdravja, presitost pa izvor številnih bolezni.« Številne države po svetu imajo danes postenje vključeno v klinični zdravstveni program, v katerega se oboleli lahko vključijo celo z napotnico. Terapevtsko postenje izvajajo na številnih klinikah po svetu. Najstarejša medicinska klinika za postenje v Nemčiji, Klinika dr. Otta Buchingerja v zdravilišču Bad Pyrmont, deluje že od leta 1920. Tudi pri nas postenje pod nadzorom že več kot deset let vodi Marjan Videnšek, predsednik Zavoda Preporod.
Manca Košir se redno posti že skoraj deset let. Post, ki traja tudi do 21 dni, si privošči poleti. »Sem namreč bolj zmrzljive sorte. Postim se tudi vsak drugi mesec za dva, tri dni in na svoje svete nedelje, ko ne kuham. Takrat pogosto jem samo sadje in zelenjavo. Zame je post zanimiv predvsem kot duhovna praksa. Postenje me vedno spremeni, vrača v naravo, k preprostosti, skromnosti v hrani, v željah, k sprejemanju in sočutju. « Prvič se je na postenje odpravila avgusta leta 2009. »S karizmatičnim motivatorjem trajnostnega zdravega življenjskega sloga v harmoniji z naravo in s samim seboj, Marjanom Videnškom, ustanoviteljem zavoda Preporod. Doma sem napovedala: 'Dvomim, da bom zdržala deset dni brez prave hrane. Kaj, če mi ne bo šlo? Bom prišla prej domov, pa bo!' Končalo pa se je to postenje na božanskem Jezerskem tako, da mi je bilo žal oditi. Kajti vsak dan so se mi dogajali čudeži: sicer znana brezmejna uživaška jedka nisem bila lačna. Utrujena nisem bila, čeprav smo lezli po hribih dopoldne tudi do tri ure, pa še popoldne kakšno, jaz pa nevajena hoje v hrib. Največji čudež je bil, da sem premagala svoj strah. Ko se je dragi brat ubil na Veliki Planini – zdrsnilo mu je s poti v 200 metrov globok prepad – sem se zaklela, da sama ne bom nikoli stopila na pot, po kateri se je treba oprijemati zajl, nak, samo po varnih poteh bom hodila, ki ne vodijo nad prepadi, saj se mi rado v glavi zvrti od globine! A nikoli ne reci nikoli – in od takrat tega res ne govorim več! – kajti prav za to v življenju gre: da naredimo tisto, za kar smo mislili, da ne zmoremo. Naredimo spremembo. Tako sem s pol litra navadne vode in s praznim želodcem ob podpori sočutnega Marjana prilezla na Češko kočo tuleč: 'Huraaa! Zmagala sem!' Prepričala sem se: vse je v glavi.« A kar gre v glavo, gre tudi iz nje! Po prvem postu se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. »Največja sprememba je gotovo ta, da od leta 2009 ne hodim več na poletne počitnice na morje. Takrat sem ugotovila, da se moje oči ob gledanju v zelenje spočijejo, ob bolščanju v morje – ah, saj mi brez njega živeti ni, sem mislila, riba po horoskopu – pa se utrudijo, sušijo. Ne zamenjam več hoje po smrekovih iglicah na mehkih gozdnih poteh za poležavanje na vročem soncu na plažah, polnih ljudi! Zeleno, ki te ljubim zeleno, postaja moje počivališče od zunaj in znotraj, saj mi tudi prehranjevanje z zeleno zelenjavo od tistega posta naprej najbolj ustreza. Ogromno zelene solate, slastne juhice z blitvo, špinačo, zeljem, kolerabico, porom … pa z obilo svežega peteršilja, mljask, mljask.«
Več v reviji Zarja št. 7. 14. 02. 2017
