Hecno, kako se stvari obrnejo … A ko sem ga prvič srečal, mi je bil hudičevo zoprn! Njegovo ordinacijo sem obiskal na priporočilo tedanjega dekleta, ki mu je precej spektakularno ozdravil ubijalske alergije. Na Duškovo skupinsko terapijo v kletni etaži Bežigrajskih dvorov sem tako prišel s precej velikimi pričakovanji. A ker se za moj razvajeni vročični um na skupinski terapiji ni dogajalo nič zanimivega, sem iz nahrbtnika hitro potegnil revijo.

Bila je to neka prav nikomur koristna neumnost, mislim, da o angleški rockovski sceni v sedemdesetih letih ali nekaj sorodnega. Zatopil sem se v branje, povsem pozabil na okolico…dokler se ni nadme kar naenkrat zgrnila senca in s prstom močno pobobnala po reviji. »Tukaj n e b eremo, t ukaj smo na terapiji!« mi je zabičala. (Čeprav se je slišalo bolj kot: »TUKAJ NE BEREMO! TUKAJ SMO NA TERAPIJI!«) Revijo sem sicer pridno spravil nazaj v nahrbtnik, se pa do danes zelo jasno spomnim misli: O ježeš, kakšen zatežen kreten! Oziroma: O JEŽEŠ, KAKŠEN ZATEŽEN KRETEN!!!

Mlada leta. Moj um je bil seveda še kako togoten. Kot vedno ga je najbolj razpištolilo, da ga je nekdo poklical nazaj v to zanj nevzdržno puščavo tukaj in zdaj. A to je bila v resnici samo prva od številnih lekcij, ki mi jih je poklonil Duško Praštalo. Lekcij, ki so me še kako utrdile za večno brutalno bitko z norcem, ki ga vsi prenašamo v glavi … z norcem, ki ga Duško s poznavalskim nasmeškom najraje imenuje Podstrešnik.

Duško je bil član prve generacije učencev Zdenka Domančića na slovenski grudi. Z utemeljiteljem najučinkovitejše bioenergetske metode na naših tleh sta se tudi osebno tako zbližala, da mu je bil Zdenko za poročno pričo. Pot našega pravega belega maga po imenu Duško pa se je začela v Sanskem Mostu, bosanskem mestecu blizu Banjaluke. Očitno mu je bilo marsikaj že položeno v zibelko. Njegova babica, ki je živela sto sedem let, je bila v regiji manjša zdravilska legenda, ljudje so se od vsepovsod zgrinjali k njej. In tako je tudi Duško v sebi vedno pestoval močno željo delati dobro in je s svojo energijo že od malega pomagal sosedam, ki so v ledeni reki Zdeni prale perilo in jih je zato trgalo v rokah. »Vedno sem čutil, da imam neki dar,« se spominja Duško, »in zato imam tudi večjo dolžnost, da nekaj dam.«

To veliko zrno altruizma v sebi je začel že v osnovni šoli načrtno širiti s študiranjem joge in drugih orientalskih praks. Pa čeprav to ni nujno naletelo na največje odobravanje okolice. »Sine, če boš tako nadaljeval, te bodo razglasili za Budo!« ga je nekoč resno posvaril oče – kot bi bila to ena najbolj srhljivih stvari, ki se lahko človeku zgodijo. V srednji šoli je Duško Praštalo že energetsko pomagal vsem tabornikom … In že takrat so ga zdravniki karali, kaj vendar vtika nos tja, kamor ne sodi! Vse do danes jim Duško odgovarja: »Pa saj ne mislim nič slabega – samo čutim, da to moram narediti!«

Duškova mlajša odrasla doba sicer ni dala slutiti, da se bo s časom prelevil v takšen zdravilski dinamo. Najprej je bil trgovec v veleblagovnici. S svojo udarniško vnemo je hitro osvojil prestižni naslov mladi delavec samoupravljavec 1975. A ker je preveč »kritiziral« (beri: vztrajal pri tistih drobnih bedarijah, kot so čisti računi), si je hitro nabral za večji mestni vrtec sovražnikov.

V Slovenijo je prišel, ker je kot sekretar občinskega mladinskega komiteja dokončno sprevidel vso bedo, kot pravi, »kurbarije v politiki «. V aklimatizacijski dobi je delal v gradbenem podjetju kot voznik. Ob nesrečah na delovišču je bil vedno med prvimi ob poškodovancu in svoje dlani je nagonsko položil na ranjeno mesto. Kot v filmu se je potem kmalu zavihtel na vodstveni položaj v močni zavarovalnici … A kaj, ko mu je to puščalo komajda časa za prhanje, kaj šele za poglobljeno meditacijo. Nekaj v njem pa je zelo dobro vedelo, da je bil na ta svet poslan v druge namene.

»Čez šest mesecev sem bila že bp!« Maga vseh magov po imenu Zdenko Domančić je prvič videl na televiziji. Bilo je v neki pogovorni oddaji na Kanalu A – in ko ga je uzrl, je Duško samo otrpnil in gledal. »Teh stvari se ne da dobro pojasniti … A nekaj v meni je preprosto vedelo: to je prava oseba zame. To bo moj učitelj.« Vtis, da gre za usodno vez, se je še okrepil, ko se je Zdenko čez pol leta dokončno zasidral v Kranjski Gori. Ker je Duška vmes še bolj načela huda poškodba rame, se je ob prvi priliki zapeljal tja. »Prvič sva se z Zdenkom samo spogledala in oba sva imela močan občutek, da se že dolgo poznava,« se spominja Duško: »Nobeno naključje ni bilo, da mi je v rami odleglo že po prvi terapiji! Pa sem prej poskusil s skoraj čisto vsem – pomagalo ni niti 27 akupunkturnih seans!«

Ker je začutil, da je to njegovo pravo poslanstvo, se je vanj vrgel brez zavor in rezerv. Začel je doma in kar nekaj časa je zaslužil le toliko, da je komaj plačal elektriko. A rezultati so prišli. Dober glas o Duškovih uspehih se je počasi razširil, in kmalu si je že lahko najel neogrevano sobico ob nogometnem igrišču v Vevčah. Dejstvo, da so ljudje zmrzovali v bundah, da so le prišli na vrsto pri njegovih magičnih rokah, je bilo najboljše poroštvo za nadaljnje delo.

Duško se je hitro izmojstril in zadovoljne stranke so se enako hitro namnožile. Popolno potrditev svojih zmožnosti je dobil, ko je hude bolezni ozdravil svojo življenjsko družico Alenko, ki se je odločila, da se bo poskusila prebiti povsem brez obsevanj in zdravil. »Na prvi kontroli po šestih mesecih sem bila že bp,« se znova mladostna Alenka smehlja danes, »moj zdravnik je osuplo prhnil, da sem bolj zdrava kot on!«

Več v reviji Zarja št. 4. 24. 1. 2017