A mi daš, je spraševala. Ker je ena od tistih redkih ljudi, ki doma ne hranijo ničesar, kar ni nujno, me je zanimalo, za koga to potrebuje. Ah, za begunce, je pojasnila. Stanovanje v bloku nasproti nje je namreč občinsko in govori se, da bodo tja naselili sirsko družino. Ker skoraj gotovo ne bodo imeli vsega potrebnega, jim bo pač ponudila stvari, ki so še lepe in uporabne. Če so v redu ljudje, bodo z nasmehom ali odklonili ali sprejeli. Vsekakor pa jim bo pomolila roko v pozdrav.
Teta bo imela letos 87 let, je mama treh otrok in si je pokojnino zaslužila kot delavka v tekstilni tovarni. Čeprav ni filozofinja, antropologinja ali kaj podobno sofisticiranega, je takšno ravnanje zanjo samoumevno. Kot je hvala bogu samoumevno za veliko večino Mariborčanov, ki so z jezo in gnusom sprejeli novico, da so »neznanci prerezali pnevmatike na avtomobilih ravnatelja Osnovne šole Martina Konšaka, Damirja Orehovca, in njegove žene«, okolico šole pa prelepili z žaljivimi plakati. Neznanci? Saj je skrajni desničar Andrej Šiško s svojimi dejanji kar sam nakazal in potrdil, kje naj se začne preiskava. Zaradi štirih sirskih otrok na šoli – prvi, drugi, tretji in peti razred – bi kar napodil ravnatelja, »ki ni nikogar vprašal«, ali sme male teroriste sprejeti pod sveto slovensko šolsko streho. In s tem ogroža javni red in mir, kajti nekontrolirani gnev Mariborčanov da bi lahko povzročil nerede. Ker je seveda večina mojih nekdanjih someščanov nagnjena na tetino in ne na Šiškovo stran, me njegovi pozivi ne skrbijo, seveda me pa skrbi oblast s policijo na čelu, ki bo morda iskala barvo s plakatov na prstih zlikovcev, in če je ne bo, bodo neznani storilci še naprej neznani. Čeprav je tudi jasno, kdo jim drži štango, kot rečemo na Štajerskem: tisti iz največje desničarske stranke, ki naokrog pošiljajo naslove stanovanj, kamor naj bi se (ali pa so se že) vselili begunci. Zato, da bi zlovoljne Mariborčane, že tako depresivne zaradi pomanjkanja delovnih mest, spravili na barikade in zase ulovili kakšen volilni glas. Če se zdi to komu nevredno omembe, morda celo hecno, potem je treba povedati, da so se vsa skrajna gibanja, ki so povzročila nepopisno gorje, začela tako – nekega razgrajaškega gospoda, ki je že sedel zaradi poskusa umora, pač niso jemali dovolj resno. Ali pa ima res zveze v izvršni oblasti, kot se v Mariboru kar javno govori?
Zakaj mi nenehno prihaja na misel nekdanji Vlak bratstva in enotnosti, ki smo ga spremljali številni novinarji in je bil za nas učna delavnica humanosti? Najbolj sta mi ostala v spominu pravoslavni pop in njegova žena, ki sta na začetku druge svetovne vojne hodila od hiše do hiše in prepričevala brate Srbe, da so Slovence, ki so z vlaki prihajali v izgnanstvo, zaradi domoljubja napodili Nemci in da niso kriminalci. Tudi moja sorodnica je bila vmes; njena številna, do vojne bogata tovarnarska družina je ostala brez vsega, le s cunjami na sebi. Stali so na peronu, ne da bi vedeli, kam, pa se je pripeljal z vozom kmet, jih vprašal, ali so pripravljeni delati na poljih, in ko so pritrdili, jim je rekel tole: »Skupaj bomo delali in skupaj bomo jedli za isto mizo.« Tako je tudi bilo.
Slovenci imamo bogate izkušnje (lepe in grenke) z begunstvom in migrantstvom. Številni vedo, s kakšnimi bolečinami greš drugam, največkrat zaradi politike, revščine ali zaradi obojega. Že to, da moraš iti, je dovolj hudo, da pa ti potem še netolerantni zlikovci grenijo in ogrožajo življenje? Saj ni treba poudarjati, da sploh ni ravnateljeva stvar, ali bo nekega učenca sprejel ali ne – ker ga mora, če ima urejen status, kot učenec ne more izbirati, ali bo šel v šolo ali ne. Je pa ravnateljeva dolžnost, da na šoli zagotovi tolerantno, ustvarjalno razpoloženje, tako da se bodo učenci in učitelji počutili varno in prijetno. Šola Martina Konšaka je takšna, ravnatelj dobiva številne izraze podpore, tudi od nekdanjih učencev, ampak človek bi pričakoval še več javnega protesta proti takšnemu ravnanju. Lepo, da so na ministrstvu in v sindikatu povedali nekaj načelnih stvari; lepo je, da je predsednik države poklical ravnatelja, ampak zakaj tega ni povedal nam? Hočemo vedeti, kaj mislijo naši voditelji, kam nas umeščajo, zakaj nismo sprejeli dodeljene kvote beguncev, zakaj se vsaka piškava krajevna skupnost lahko upira graditvi prehodnega doma in zakaj se zdaj ukvarjamo z begunskim zakonom, zaradi katerega po nas pljuva ves demokratični svet, čeprav je vse že uzakonjeno?
Res postajamo Amerika, ki je nenehno v volilni kampanji?
