Lovim zadnje minute in hitim na dogovorjen intervju v enega od ljubljanskih hotelov. V hotelski kavarni me že čaka 41-letni Swami Vishawakanjalochanananda, vodja skupnosti Bhakti Marga, ki je odgovoren za to skupnost v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Visok, vitek, bradat in dolgolas Hrvat, ki mu je bilo včasih ime Ivan Pavković, oblečen v oranžna oblačila, je v hotelskem okolju videti prav nenavadno. Preden sedemo za mizo, skupaj z njegovim spremstvom, iztegnem roko, da bi ga pozdravila, on pa me pogleda z očmi, polnimi topline, sklene roke predse in me pozdravi z rahlim priklonom glave. Eden od spremljevalcev mi pove, da se Swami ne rokuje, zato tudi sama v znak spoštovanja sklenem roke in ga tako pozdravim. Še preden se začneva pogovarjati, ga vprašam, kako naj ga naslavljam. »Lahko mi rečete Swami Kanjalochana ali preprosto samo Swami,« mi blago odgovori. Meni pa se odvali kamen od srca, saj sem si pri njegovem uradnem imenu Swami Vishwakanjalochanananda skoraj zlomila jezik.
Bhakti Marga je mednarodna skupnost, sestavljena iz več sto skupin in tisočev podobno mislečih posameznikov po vsem svetu, ki so povezani med seboj v ljubezni do Boga. Skupnost je ustanovil Sri Swami Vishawananda, ki živi in dela v ašramu v Nemčiji, vodilo pa lahko povzamemo v treh besedah: ljubezen, potrpežljivost in enost.
Swami Kanjalochana je doma iz Splita. Zanima me je, ali je odraščal v verni družini. »Ah, kje pa, prihajam iz popolnoma ateistične delavske družine. V mladosti sem za Boga slišal samo takrat, ko so ljudje preklinjali,« se nasmeje in pove, da mu takrat ni bilo čisto nič do tega, da bi iskal višje smisle življenja. Bil je navaden mladostnik, rad je imel glasbo, hodil je v disko, imel dekleta, skratka nič posebnega. Sprašujem, ali je kot mlad fant ušpičil kaj neumnega, pa se zasmeje in reče, da ne, »verjetno me je nekdo že takrat ščitil«.
Prva ljubezen – morje. Še nikoli nisem srečala Dalmatinca, ki ne bi oboževal morja, in tudi Swami v mlajših letih ni bil izjema. Morje je imel v krvi, bil je precej avanturističen duh, zato ni nič čudnega, da se je odločil za študij pomorstva in postal diplomirani inženir ladijskega strojništva ter se zaposlil na ladji. Mladenič je bil zelo odprtega duha in zanimalo ga je mnogo stvari. Pri dvaindvajsetih letih je na dušek prebral avtobiografijo Paramahansa Yoganande, velikega duhovnega učitelja, ki je prinesel jogo na Zahod. Dala mu je odgovore na mnoga vprašanja in spoznal je, da je na ta svet prišel zato, da doživi ljubezen z Bogom in pomaga tudi drugim, ki hlepijo po tem; kajti naravno stanje duše je, da je v odnosu z božanskim. Ljudje smo na to popolnoma pozabili.
Več v Zarji št. 21, 24. 5. 2016