Alter

Vsi imamo čudežna stopala

Renata Hari
14. 3. 2016, 23.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Ali veste, da se na stopalih lahko dotaknete svojih oči in ušes? In da imajo naša stopala tudi srce, pljuča, ledvice ..., celo želodec in vranico? Večina vas bo zmajala z glavo, češ kakšne pravljice so to; na stopalih se lahko dotaknemo kvečjemu umazanije in kurjih očes. Zato jih je najbolje čim bolj nepredušno skriti v nogavice in čevlje. Če tudi vi tako mislite, ste prikrajšani za veliko užitkov in zdravja.

Tisto z očmi in ušesi in vso anatomijo na stopalih pa hkrati je in ni pravljica. Ni zato, ker je to temeljni princip refleksoterapije, več tisočletij stare zdravilne metode, pri kateri s pritiskanjem in masiranjem refleksnih con na stopalih ali dlaneh vplivamo na sproščanje in ravnovesje celotnega telesa. In hkrati je pravljica, zapisana v slikanici z naslovom Čudežna stopala. Zgodba pripoveduje o deklici Oli in njeni babici ter knjigi ozdravitve, ki jo babica nekega dne podari Oli. Knjiga ozdravitve razkriva starodavna znanja o refleksnih točkah na stopalih, s pomočjo katerih se radovedna Oli dotika svojih oči, ušes, svojega srca, pljuč, hipofize ...

»Kultura« smrdečih stopal se spreminja v kulturo častljivih stopal. To je prva otroška slikanica s to tematiko pri nas in tudi daleč naokoli, zato je avtorica Ivana Pajenk poskrbela, da je hkrati izšla tudi v angleščini. Ivana, tudi sama ljubiteljica in raziskovalka refleksoterapije in drugih vrst masaže, se je za to temo odločila v zavedanju, da v našem okolju manjka znanja o tej zdravilni metodi, in v želji, da bi čim več ljudi spoznalo njene dobrobiti ter bi znali osnovne prijeme tudi izvajati pri sebi in svojih najbližjih. S slikanico želi tudi spremeniti naš odnos do stopal, ki so za mnoge še vedno nekaj umazanega, česar se je treba sramovati in skrivati pred svetom. »Veliko ljudi je sram pokazati stopala, ker mislijo, da so nekaj smrdečega in umazanega. V resnici pa je ravno obratno – smrdijo nam zato, ker jih ves čas ovijamo v nogavice in tlačimo v čevlje, da se dušijo v znoju. In to že od čisto malega. Otrokom vcepljamo gnus in strah pred bosimi nogami. Starši ne pustijo, da bi malček hodil bos po travi, češ da se bo prehladil. Kvečjemu bolj zdrav bo, ker se mu bodo med hojo stimulirale refleksne točke na stopalih. Da ne govorimo o tem, kako blagodejen je neposreden stik s tlemi, tako v fizičnem kot v psihičnem in duhovnem smislu povezanosti z zemljo, našim izvorom, občutkom varnosti, trdnosti.«