Če smo morda že pozabili na enega naših velikih mislecev in filozofov Martina Kojca, nas bo njegova nova knjiga Prebujajoči se človek opomnila, da smo med sabo nekoč imeli sonarodnjaka, ki bi nam ne le mogel, ampak tudi moral biti vzor. Vsakemu od nas, še posebej pa našim voditeljem.
Je morda končno prišel čas za sporočila Martina Kojca, rojenega leta 1901 in za življenja med svojimi ljudmi popolnoma prezrtega? Pisatelj in izjemna duhovna osebnost je mrtev že od leta 1978, a ko zdaj beremo njegove misli in stavke, so ti živi, kot bi bili pisani v današnjem nemirnem obdobju. Na nedavni predstavitvi njegove nove knjige Prebujajoči se človek so njegove misli zaživele v besedah voditeljice in igralke Zvezdane Mlakar. Skrbno sta jih prevedla dr. Francka in Janez Premk, prijatelja njegove ožje družine. Že leta 1986 sta jima Kojčeva vdova Tončka in njen sin, Kojčev posinovljenec Dušan Moškon, predala nemški original tipkopisa za knjigo Der erwachende Mensch, ki še ni bil nikjer objavljen. Arhitekt Moškon si je v skladu z voljo svojega pokojnega očima in mame Tončke ves čas prizadeval, da bi tudi to besedilo prišlo do ljudi, a prevod je moral zoreti skoraj tri desetletja, da je končno doživel prelitje v tiskarsko črnilo.
***
Konec je samo začetek. O človeški naravi Kojca lepo govori ena od njegovih premnogih trpkih zgodb. Na začetku druge svetovne vojne so ga Nemci uporabili za tolmača in mu, ker je do vojne živel v Berlinu, tudi precej zaupali. Tako je nekega dne na njegovo mizo prišel razglas, ki naj bi ga Kojc prevedel. Po okoliških vaseh naj bi pobrali sto talcev, celo seznam oseb je bil narejen. Kojc ga je spravil v žep in vso noč z županom hodil od enega do drugega, da je obvestil vseh tistih sto. Naslednje jutro so presenečeni Nemci debelo gledali, talci so se jim vsi po vrsti izmuznili. Ni trajalo dolgo, da so razvozlali uganko, kdo jim je zakuhal to juho. Ko je načelnik precej besen vprašal Kojca, zakaj jim je to naredil, saj so si zaupali, mu je Kojc miren in z nasmeškom odgovoril s protivprašanjem: »Kaj bi pa vi na mojem mestu naredili? Bi kaj drugače?« Ta mirnost in smelost sta ga rešili pred takojšnjo ustrelitvijo, ne pa pred kaznijo, in končal je v koncentracijskem taborišču Dachau. Redno je govoril: »Človek mora skozi življenje z nasmeškom na ustnicah, in če verjame v Prasilo, mora vztrajati do konca. Konec je samo začetek nečesa novega.«
Odlomki iz knjige:
* Vsaka želja, v katerikoli obliki se že pojavi, je duhovna sila, ki stremi po uresničitvi. Če smo spoznali zakonitosti želje, potem smo našli tako rekoč zlato jamo v svojem vrtu.
* Šele takrat, ko začenja človek gledati tudi v slabem in nezaželenem dobro in zaželeno, lahko slabo in nezaželeno izgine iz njegovega življenja …
* Pravimo, da pride sreča šele takrat, ko smo se ji odpovedali. Ali se bomo s tem novim pogledom na življenje odpovedali svojemu lovu na srečo? Ali se bomo na ta način končno odpovedali dirki za srečo in obstali, da nas bo lahko dosegla?
* Tudi zrcalo končno zrcali samo to, kar je pred njim. Natanko tako lahko tudi človek v navideznem snovnem svetu, v katerem zdaj živi, zazna le to, kar je prisotno v njegovem duhovnem svetu.
Več v Zarji št. 5, 2. 2. 2016
