Smeh ji je bil položen v zibelko, pravi Simona Krebs, energična Štajerka, magistrica zdravstvene nege, ki se je v življenju spopadla s številnimi izzivi, a joga smeha ji je pisana na kožo. Skozi življenje pluje z nasmehom, ki na njenih ustnicah ne zamre, niti kadar ji je najtežje. Ljudje se temu čudijo, ona pa je prepričana, da optimizem dela čudeže!
Smejmo se, pa čeprav na silo – in telo bo začelo sproščati hormone sreče
Čeprav je s fotografinjo nikoli prej nisva videli, sva jo opazili že na daleč. Samozavestna, vedrega obraza in v živih barvah je s svojo pojavo štrlela izmed drugih ljudi, ki so se sprehajali po Slovenski Bistrici, ko smo se srečali. Prav nič težko se ji ni bilo pačiti med fotografiranjem, med pogovorom pa smo se vse tri nasmejale. Malo zares, malo pa na silo – ko naju je z Matejo učila, kako se lahko smejiva brez razloga. Učinek na telo in počutje je namreč enak.
Drugo rojstvo. Že kot deklico so jo poznali po glasnem smehu. »Mama mi je vedno govorila, da se smejim tako, da se mi vidijo spodnje hlačke,« se je smejala. Prepričana je, da jo je neverjetna izkušnja, ko je pri sedemnajstih mesecih po čudežu preživela prometno nesrečo (na novo zorana brazda na njivi, kamor sta se z očetom zvrnila s fičkom, jo je rešila, da je avto ni stlačil pod seboj), podzavestno zaznamovala ter opremila z neverjetnim življenjskim optimizmom in energijo, zaradi katere se nikoli ne ustavi. Smeh ji pomaga živeti. K bolnikom, strankam in nasploh k ljudem vedno pristopi z nasmehom. »Smeh v trenutku sprosti napetost med ljudmi in naredi simpatično vzdušje.« Ogromno stvari jo zanima – med drugim je delala kot turistična vodnica, pa na davčni upravi, kot strokovna sodelavka v znanem podjetju, ukvarjala se je z marketingom, kot diplomirana medicinska sestra seveda tudi v bolnišnici. Izučila se je za maserko tuina, prepotovala velik del sveta, osvojila Kilimandžaro, hodila po žerjavici …, a še vedno je v njenem življenju nekaj manjkalo. Prelomnica je bil film Patch Adams, posnet po resničnih dogodkih, v katerem Robin Williams igra zdravnika, ki z igrivostjo in s smehom obravnava svoje bolnike. »Ob filmu sem se razjokala, ker je moja duša prepoznala, kaj si želim.« Kmalu potem je odkrila tečaje joge smeha in dvoma o tem, kam bo šla njena pot, ni bilo več.
Članek v celoti lahko preberete v reviji Zarja št. 2, 12. 1. 2016
