Po dvajsetih letih vprašanj, študija in izkušenj se je odločila za poklic zdravnice homeopatinje. Zaposlena je v HCK in sodeluje s homeopatom dr. Živanom Krevlom. Danes ve, da je homeopatija zelo učinkovita metoda zdravljenja, podprta z različnimi dognanji in primeri dobrih praks.

Vse se je torej začelo s predavanjem na medicinski fakulteti, ko je profesor o homeopatiji rekel, da je takšno zdravljenje zgolj placebo, da temelji na zdravljenju z vodo ter da ne more pomagati. Namesto da bi jo profesorjeve besede prepričale, so jo gnale k vprašanjem in dvomu. »Zdelo se mi je čudno, zakaj si je profesor vzel toliko časa, da bi študente medicine prepričal, zakaj neka metoda, za katero še nikoli nisem slišala, ne zdravi. Šla sem v knjižnico in si izposodila knjižico Homeopatija Klausa Bielaua, ki je izšla leta 1994. Takrat sem prvič kaj prebrala o homeopatiji.«

Filozofija se ji je zdela zanimiva. Strinjala se je s pogledom homeopatije na človeka in njegovo bolezen ter si razjasnila, kako se pripravljajo homeopatska zdravila. »Kot zdravnica sem ocenila, da je zelo pomembno, da je v homeopatiji spoštovano prvo načelo medicine: ne škodovati (primum nil nocere). To je bilo mnenje, ki sem si ga ustvarila kot študentka zadnjih letnikov medicine.«

Srečna naključja. Ko je postala mama, je svojega otroka zaradi vročinskih krčev peljala k dr. Tomažu Hriberniku, v tistem času precej odmevnem homeopatu, ki je vzbudil njeno pozornost s svojimi članki o homeopatiji. »Vročinski krči, ki jih je imel moj otrok, se po homeopatskem zdravljenju niso več pojavili. Kot zdravorazumsko misleča zdravnica sem bila prepričana, da je to naključje. Nato pa sem se začela pogovarjati z ljudmi, ki so imeli izkušnje s homeopatijo, 95 odstotkov je bilo zelo pozitivnih. Tudi tisti skeptiki, ki sem jih napotila, češ, poskusi s homeopatijo, so mi poročali o izboljšanju stanja, večinoma celo o izrednem izboljšanju,« pripoveduje Vesna Gorjanc.

Ko so pri njeni sedemmesečni hčerki izrazili resen sum na vesico-ureteralni refluks, so zdravniki predlagali zaščitno terapijo z antibiotikom. Ker je menila, da to lahko povzroči pri otroku tudi druge težave, se je ponovno odločila, da se posvetuje s homeopatom. Po trimesečni terapiji s homeopatskimi zdravili so bili vsi izvidi njene deklice brez posebnosti. Dr. Hribernika je zasula s vprašanji, zato jo je napotil na seminarje Slovenskega homeopatskega društva. Šla je torej na izobraževanje za zdravnike, veterinarje in farmacevte, na njem so poučevali zdravniki iz Nemčije in Avstrije. »Izobraževanje je bilo zelo dobro organizirano, slovenski zdravniki so upali, da bodo prišli na isto raven kot avstrijski in nemški homeopati. Nato pa se je ravno v tistem času spremenila zakonodaja o komplementarni medicini. Bila sem zelo razočarana, saj sem takrat že dodobra spoznala, kako učinkovita je lahko homeopatija, da je neškodljiva ter da bi se z njo dalo precej poceniti stroške zdravljenja in prihraniti v zdravstveni blagajni.«

 Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 20, 3.11.2015