Snježana Ristić je ostala brez vsega. Stara skoraj šestdeset let, v stečaju, brez družine in prijateljev, le z začudenjem vseh, ki so poznali njo in njeno družino kot »idealno«. Z vsem svojim premoženjem, shranjenim v dveh plastičnih vrečkah, je stala sredi ulice in se spraševala, kaj naj naredi. S socialno podporo in sobico v samskem domu, kjer si ni mogla skuhati niti kave, se je odločila: šla je v knjižnico, kamor jo je vleklo od nekdaj.

<!-- main -->

Ta pot v knjižnico ji je odprla vrata v svet in zdaj skoznje vstopamo mnogi, ki nam je Snježana v navdih. Postala je tudi  moja mentorica in prijateljica,  obe sva »dreambuilderki« (pomagava ljudem, da se zavedo svojih sanj in jih začnejo živeti),  zato sva se tudi v tem pogovoru tikali.

»Nikdar nisem brala knjig o osebnostni rasti ali duhovnih knjig. To me sploh ni zanimalo. Vedno sem bila zapisana številkam, bilancam, imela sem svoje podjetje in v najboljših časih tudi do 17 zaposlenih,« je povedala. »Dokler nisem ostala na cesti, brez vsega. Moje podjetje, imeli smo cvetličarne, je šlo v stečaj, izgubila sem vse, družino, prijatelje, vse imetje. Nisem razumela, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Garala sem od jutra do večera, s četrtka na petek vsak teden skoraj nisem šla spat, prevozila sem na tisoče in tisoče kilometrov po Evropi, ko sem hodila kupovat najboljše cvetje. Delala sem tudi bolna, petnajst let nisem šla na dopust. Moje srce pa je bilo očitno vedno drugje. Tako se je moje navzven idealno življenje sesulo v prah in imela sem samo dve možnosti – ali se vdam in začnem umirati ali pa vzamem stvari v svoje roke. Ozrla sem se okoli sebe, kaj je tisto, kar imam in kar lahko uporabim. Želela sem se izkopati z dna, imela sem sobico, skupna stranišča in izkaznico za knjižnico. Hvala bogu za brezplačen internet ter lepo urejene in založene knjižnice! Iskala sem nekaj, kar bi mi lahko pomagalo z dna, nekaj za osebni razvoj, nekaj za moje sanje, ki jih nikdar nisem uresničila. Naletela sem na intervju z Marry Morrissey, eno vodilnih učiteljic osebnostne rasti v svetu, v njem je omenila ime dr. Wayna Dyerja. Takrat sem prvič  slišala zanj, in ker sem zelo slabo govorila angleško, sem potrebovala skoraj eno uro, da sem v iskalnik na računalniku prav zapisala njegovo ime! Pa še pri tem mi je pomagalo to, da sem se spomnila na igralca Johna Wayna. Potem pa se je kar odprlo – koliko njegovih knjig, koliko lepih misli! Šla sem k polici z njegovimi knjigami in jih kar božala po hrbtu, kot da bi vedela, da se tam skriva pot iz moje stiske. Izposodila sem si eno in jo še isti večer prebrala.«

Knjige beremo vsi, pa se nam ne zgodi nič tako dramatičnega. Zakaj je bilo tokrat drugače?

Ko sem prebrala knjigo, v kateri je bil zame popolnoma drugačen način razmišljanja, sem imela kopico vprašanj. Dr. Wayne Dyer mi dolguje kup odgovorov, sem si mislila in na internetu odkrila, da čez en teden s skupino ameriških romarjev ter s prijateljico Louise Hay prihaja v Medžugorje na 30. obletnico, odkar se je prvič prikazala Marija. Bila sem odločena, da bom tam tudi jaz in da bom dr. Dyerja osebno vprašala, kar me zanima!

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 12, 8.9.2015