Alter

Rodovne vasi tudi v Sloveniji

Katja Božič
24. 6. 2009, 01.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Ko je Ljubljančanka Jasna Tara Martinjak prebrala zbirko knjig Anastazija, o skrivnostni vizionarki iz sibirske tajge, ki edini izhod iz revščine za večino prebivalstva v Rusiji in v svetu vidi v tem, da bi oblast družinam, ki bi tako želele, podelila po en hektar zemljišča v dedno last, na takšnih rodovnih posestvih pa bi ljudje pridelali vse, kar potrebujejo zase, je vedela - njeno poslanstvo je uresničitev tega v Sloveniji.

Ko je Ljubljančanka Jasna Tara Martinjak prebrala zbirko knjig Anastazija, o skrivnostni vizionarki iz sibirske tajge, ki edini izhod iz revščine za večino prebivalstva v Rusiji in v svetu vidi v tem, da bi oblast družinam, ki bi tako želele, podelila po en hektar zemljišča v dedno last, na takšnih rodovnih posestvih pa bi ljudje pridelali vse, kar potrebujejo zase, je vedela  – njeno poslanstvo je uresničitev tega v Sloveniji. Po več letih trdega dela so rezultati že vidni, saj so v nekaterih predelih nastali zametki rodovnih vasi, rastejo rodovna posestva, v letu ali dveh pa naj bi v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo in Zavodom RS za šolstvo zaživela tudi prva zasebna rodovna šola.

Knjiga je Jasni prišla v roke sočasno z velikimi spremembami, ki so se začele dogajati v njenem življenju. Razšla se je z možem in je zase ter za njune tri otroke iskala dom, kjer bodo lahko živeli v miru ter v naravi. Po dveh selitvah, med drugim so z otroki nekaj težkih mesecev preživeli v materinskem domu, je po spletu naključij našla hiško na Kureščku, in tam so začeli nastajati zametki njenega lastnega projekta hkrati s projektom postavljanja rodovnih vasi in rodovne šole v slovenski prostor.

Kaj so rodovne vasi?
»Rodovne vasi so ekološko naravnane in obujajo prastar slog življenja,« razlaga Jasna. V taki vasi naj bi imela vsaka družina, ki čuti, da se želi vrniti k naravnemu življenju, v lasti vsaj en hektar zemljišča, kjer prideluje hrano, predvsem tiste rastline, ki jih imajo člani najraje, se ukvarja z domačo obrtjo in preživlja prosti čas. Anastazija je predvidela, da naj bi bila posestva v vasi samozadostna, torej da bi na tem hektarju ljudje pridelali vse, kar potrebujejo za preživetje. Jasna pri nas to vidi kot postopen razvoj. Večina ljudi bo verjetno še vedno zaposlena in se bo počasi pripravljala na spremembe, razmišlja. Drugim, predvsem tistim brez zaposlitve ali s skromno plačo, pa bo posestvo seveda že na začetku vir za preživetje. Predvidena velikost rodovne vasi je nekaj 10 pa do 200 hektarjev zemlje oziroma največ 150 družin. Vsako rodovno posestvo je svoja enota in v lasti ene družine. Rodovna vas pa je zveza oziroma združba neodvisnih rodovnih posesti. Z vzpostavitvijo stika s svojo zemljo ter vzpostavitvijo krožnega toka dobrin, energije in informacij med družinami v naselju se ustvarijo ugodne razmere za dobro fizično in duševno počutje prebivalcev naselja. V vsaki taki rodovni vasi naj bi hkrati, skladno s potrebami, nastajale rodovne šole, v katerih bi se seveda lahko šolali tudi vsi drugi otroci, ne samo tisti, ki živijo v vaseh.

Rodovne šole na izbiro
V rodovni šoli, o kateri govori druga knjiga iz zbirke Anastazija, Prostranstvo ljubezni, so otroci enako pomemben del soustvarjanja učnega, organizacijskega in upravnega procesa kot odrasli. »V teh šolah naj ne bi poudarjali starostnih razlik, osebe, ki organizirajo učenje – izrazu učitelj se izogibajo, spoštujejo znanje vseh. Otroci se učijo zato, da snov posredujejo drugi skupini otrok, ki se je medtem ukvarjala s čim drugim. Učni proces je tako zaupan otroku. Kogar snov bolj zanima, bo hitreje napredoval. Zaradi drugačnega pristopa do otrok in seveda pridobivanja znanja naj bi otroci že pri 15 ali 16 letih končali srednjo šolo, nekaj let kasneje pa še fakulteto. Takšna šola na pobudo Mihaila Petroviča Ščetinina v Rusiji deluje že 16 let, tako da je mogoče že spremljati njene prve diplomirance. Tudi v sosednjih državah (Ukrajina, Belorusija, Slovaška, Češka, Nemčija, Madžarska) nastajajo šole po omenjenem vzoru.« Po obisku v ruski šoli, kjer je vse to, kar je prebrala, tudi videla, je Jasna začutila globoko željo, da bi se tudi slovenski otroci lahko tako šolali. »Tem otrokom so dali možnost, da so sami odgovorni za svoje znanje. Občutek sem imela, da je šola, kjer so bili vsi otroci na enem mestu, en velik raziskovalni laboratorij in vsak dan prinaša inovacije. Vsi prisluhnejo idejam posameznika in jih tudi preskušajo,« pojasnjuje. Navdušena je bila  tudi nad prostori, ki so si jih otroci uredili sami, z ljubeznijo in po svojem okusu. 

Nastajajo prve vasi
Ob pomoči sodelavcev, združenih v ljudsko pobudo Soustvarjanje, je začela uresničevati zamisel. Stvari so se začele hitreje premikati, ko se jim je pridružil Gorazd Klemenčič, ki ga je na drugem koncu Slovenije ideja o rodovnih posestvih in šoli prav tako povsem prevzela. Najprej so se organizirali v ustanovo Zavod rodna zemlja, nato pa začeli občinam predstavljati svojo vizijo. Naleteli so na dober odziv, nekatere občine so jih podprle. V Gorenji Trebuši že nastaja prva rodovna vas. Druga bo, kot kaže, začela nastajati na Kočevskem, kjer je veliko zapuščenih vasi. Naklonjen jim je bil tudi ajdovski župan. »Takoj nas je odpeljal pogledat vas s šolo, ki ji grozi zaprtje zaradi pomanjkanja otrok, kjer bi lahko nastala še ena rodovna vas. Slovenjegraški župan, gospod  Zanoškar, pa je obljubil, da naš zavod dobi prvo kmetijo, ki jo bo občini zapisal starejši občan, ki bo šel v dom za ostarele. Naša ideja se zdi številnim zanimiva, ker bi tako oživljali tudi zapuščene vasi in demografsko ogrožena območja, pomembno je le, da je na ozemlju voda,« pravi Jasna in doda, da se možnosti za nastanek tretje vasi kažejo tudi v okolici  Maribora in v slovenskem primorju. »Oglašajo se  ljudje, ki imajo zemljo, pa nikogar, da bi jo obdeloval.« Interes države, da bi ljudi spet privabila na podeželje, je velik, zato Jasna in njeni sodelavci vidijo veliko možnosti za sodelovanje in podporo. Hkrati v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo in Zavodom RS za šolstvo ustanavljajo prvo zasebno rodovno šolo, ki naj bi začela delovati v dveh letih, v obstoječi šolski sistem pa bodo že septembra v nekaterih šolah poskusno uvedli elemente prijaznejšega poučevanja po vzoru ruske rodovne šole. »To naj bi bilo videti tako, da bo pri enem od predmetov, ki si ga bodo v šoli izbrali, otrok, ki se je te snovi že naučil, učil otroka, združevali bodo predmete in bivali v ozračju enakovrednega sodelovanja,« je Jasna navdušena nad delom snovalcev slovenske rodovne šole, ki med drugim želi obuditi praznanje naših daljnih prednikov.

Jasna in njeni sodelavci so začeli delovanje kot ljudska pobuda Soustvarjanje, pred kratkim pa so se uradno oblikovali v Zavod rodna zemlja, ki deluje tudi v Združenju za zdravo Slovenijo; ta si med drugim prizadeva Slovenijo ohraniti čisto gensko spremenjenih rastlin. »V ta namen organiziramo zbiranje semen starih slovenskih rastlinskih sort, saj želimo ohraniti naša semena čista, preden država zakonsko omogoči kontaminacijo z GSO,« pravijo. Hkrati spodbujajo vrtičkarje, da sami ustvarjajo svojo družinske semenske banke.

Ena izmed prvih slovenskih družin, ki so zasnovale rodovno posestvo, so bili Verličevi iz Vikrč. To se jim je zgodilo po spletu okoliščin. Potem ko sta Katarina in njen mož Jane ostala brez službe, sta imela le hektar neobdelane podedovane zemlje. Z veliko truda in ljubeznijo sta ga obdelala in zdaj na gredicah ekološko pridelajo vse, kar potrebujejo za življenje, ter še kaj prodajo! Obiskujejo jih ljudje, ki jih zanima ekološko kmetovanje, in ob vsem tem se zakoncema vsak dan porajajo nove ideje!

Članek je bil objavljen v Jani številka 28, 2008