Alter

Na koncu pa Kalvarija

Katja Božič
10. 12. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Najlepše stvari so očem nevidne. Vidimo jih šele na svetlobi, četudi iz baterijske svetilke. Vsaj za Križno jamo, kraški biser na vzhodni strani Cerkniškega jezera, to gotovo drži.

Najlepše stvari so očem nevidne. Vidimo jih šele na svetlobi, četudi iz baterijske svetilke. Vsaj za Križno jamo, kraški biser na vzhodni strani Cerkniškega jezera, to gotovo drži. Jama slovi kot bogato nahajališče kosti izumrlega jamskega medveda, v njej je našlo svoj dom kar 44 živalskih vrst, človeku jemljejo dih devet kilometrov dolgi rovi s številnimi turkiznimi jezerci, svetlečimi se kristalčki ter kapniki najrazličnejših oblik in velikosti. Prizori kot iz pravljic. Našli pa so jih – kot po navadi – po naključju, ko se je nekoč zrušil jamski strop in odkril vhod v jamo.

»Poleg toplih oblačil s seboj prinesita vsaj tri pare nogavic,« nama je dejal vodnik Alojz Troha. Mislila sem, da se šali, a se je kmalu pokazalo, da je njegove napotke vredno upoštevati, kajti globoko pod zemljo, kjer sta stalna temperatura zraka in vode osem stopinj, se mraz in vlaga hitro zažreta v kosti. Mnogim, ki pozimi naravo najraje opazujejo le iz toplega naslonjača, gotovo še na misel ne pride, da je zima pravzaprav idealen čas za odkrivanje podzemnih lepot, kakršne denimo skriva Križna jama. Čeprav imajo največji obisk v poletnih mesecih, se nam jama v vsej svoji veličastnosti razkrije šele zdaj. »Razmere so odlične,« nama je poročal najin vodnik. »Voda v jezerih je ravno prav visoka, bistra, zelena, vidi se do dna.« Drugače kot poleti, ko je ob močnem deževju lahko brezbarvna in motna, ob sušah pa so jezerca s številnimi pregradami celo bolj ali manj suha. Potem ko sva si nadela zaščitna oblačila, gumijaste škornje ter čelado z lučko, smo se odpravili v brezčasni objem jame.

Justa, Milica in Ela
Križna jama je današnje ime dobila po cerkvi Svetega Križa, ki stoji na bližnjem hribu, prvi ljudje pa so vanjo zašli že v času kovinskih dob – ne turistično, ampak so jo uporabljali predvsem za skrivališče. Arheologi so v vzhodnih delih našli precej keramike, stare skoraj pet tisoč let. Prvi raziskovalni pohodi v jamo so znani od leta 1557, iz tega časa so raziskovalci na stenah jame namreč našli prve podpise, ki jih lahko vidimo še danes. Takrat so prišli le do drugega jezera. Še danes so žive vaške zgodbe o treh pogumnih mladenkah raziskovalnega duha Justi, Milici in Eli, ki so leta 1921 menda prišle veliko dlje, vse do desetega jezera. Vzrok za ta podvig je bila suša, ki je izsušila vseh devet predhodnih jezer. Tako se je baje tudi razvedelo, da se jama nadaljuje globlje v notranjost zemlje in se ne konča pri drugem jezeru, kot so mislili dotlej. »Verjetno je bil pred mladenkami prav tam že tudi kdo drug, a tega ne vemo, ker se ni podpisal, tako kot so se one,« je dejal vodnik in nadaljeval, da je nekaj let pozneje domačin, profesor Maks Prezelj, s svojimi dijaki iz Ljubljane raziskal vodni del jame, do leta 1936 pa so jamo odkrili v celoti in jo razglasili za največjo v takratni Jugoslaviji. Ozemlje Postojnske jame je v tistem času namreč pripadalo Italiji. Kljub temu pa je še veliko neraziskanega in jama raziskovalce vedno znova preseneča. »V zadnjem času imajo glavno vlogo potapljači, ki skozi jamski sifon – priplavali so celo do globine 125 metrov – iščejo prehod med staro in novo, le 200 metrov oddaljeno nedavno odkrito jamo. Obe naj bi bili nekdaj povezani.«

Več v Jani št. 49, 8.12. 2009