»Posta se bojijo samo tisti, ki imajo o njem napačne predstave,« pravi Lojze Peterle. Prav te si prizadeva spreminjati in spodbuditi še koga, naj se odloči za zdravje, ne za bolezen. Lojzetu Peterletu je post pomagal v boju z rakom. Njegova izkušnja je zgovoren dokaz, da je post veliko več kot zgolj odpovedovanje hrani. O tem govori tudi njegova nova knjiga, dnevnik 42-dnevnega posta, ki ga je začel na prvi dan novega leta 2006. V Jani ekskluzivno objavljamo odlomke iz te še neobjavljene knjige!

Novo leto 2006
Jutranja postna procedura: pretegovanje, zahvalna molitev, dva deci mlačne vode s sokom ene limone, telovadba, klistiranje, kopel z dodatkom jabolčnega kisa, frotiranje, dihalne in glasovne vaje in še sprostilna vaja.
Tehtnica pokaže 86 kg. Doslej nisem še nikoli prišel čez 85 kg. Sem se res malce zapustil. Preveč letal, čakalnic in sestankov. In diplomatskih in drugih sprejemov – vsaka zdravica prinese vsaj 70 kalorij. Večina se tega niti ne zaveda.
Berem lepe stvari o jabolčnem kisu, nato urejam knjižnico.
Strokovna literatura priporoča, naj bi se v postu posvetili prijetnim stvarem. Urejam najprej knjige o zdravju. Kar precej se jih je nabralo. Na stran dam kup postne in druge literature. V 42 dneh je bom že nekaj predihal.
Proti poldnevu pripravim sok po Breussovem navodilu. Ostanek dam v balkonsko kompostiranje. Z mislijo na Holzerja, avstrijskega kmeta, ki smo ga obiskali lani.
Ožbej se pojavi malo čez poldne. Z užitkom udariva ob Bachu novoletni šah. Že dolgo nisva bila tako izenačena.
Popoldne rahel dež in sneg.
Med kosilom nas obišče neutrudni K. I. Človek s športnim srcem, humanist, ustvarjalen v več smereh in pravzaprav garač. Beseda med drugim nanese na posledice uporabe hormonskih pripomočkov v športu. Menda lahko vplivajo tudi na spremembo spolne usmeritve. Pri tem se spomnim zgodbe, ki sem jo slišal pred leti, da so v nekdanji DDR nalašč oplojevali nekatere športnice in jih spravljali potem do splava, da so lahko pozneje s telesi, ki so se pripravljala na novo življenje, dosegale večje športne rezultate.
Odločim se, da bom nadaljeval dobro izkušnjo zadnjih dveh postov, ko sem od samega začetka hodil v povprečju po dve uri na dan. Okoliščine za sprehod med Bežigradom in Šiško niso najprijetnejše. Nič ne de. Pomembno je gibanje.
Pri maši sem šele zvečer. Mašuje mladi frančiškan, naš prijatelj K.
Zvečer prebiram zanimivo knjigo švicarske avtorice Regi Bruger Fastenwandern. Govori o tem, kako si skupine postečih se v Švici krepijo zdravje in izgubljajo kilograme tako, da med postom opravijo daljše pohode. Predstavi tudi izkušnjo znamenitega 500-kilometrskega pohoda brez hrane na Švedskem leta 1954. Rezultati medicinskega spremljanja so bili taki, da jih sploh niso dali v javnost, ker so bili preveč v nasprotju s tem, kar je uradna medicinska stroka o postu trdila do takrat. Pohodniki so bili po 500 km kot rožice. Njihova kri odlična ...
Pred spanjem si skuham še žajbljev čaj, ki ga Breuss tudi priporoča. Ponovno branje M. Messegueja, Narava ima vselej prav, mi naklonjen odnos do žajblja samo še okrepi. Za vse bolezni raste zel, pravijo. Popijem ga v miru, po požirkih.
2. 1. 06
Spanja nam manjka še od lani in spet malo potegnemo. Zakaj pa ne! Zame, ki se postim, je to še posebno dobro in prav. Treba se je naspati.
Tudi drugi dan posta ne začutim lakote. Ta izkušnja traja že nekaj let. V prvih letih posta sem prve dni, nikoli pa več kot pet, še čutil lakoto, zdaj že dolgo ne več. Moje bitje se razveseli odločitve za post. Danes že čutim prve blagodejne, skoraj evforične občutke. Proces se je začel. Strupi se že pospešeno izločajo. Telo izloča nepotrebno. Na delu je kirurg brez noža ...
Ožbeja navajam, da bi se hrani posvetil, da ne bi hkrati delal kaj drugega, recimo gledal televizije. Pravi, naj mu dokažem, da neposvečenost škoduje ...
Popoldne se oglasita A. in M. Prijateljujemo.
Branko dražim, naj mi sledi v postu. Ne kaže na najboljše.
Danes se v odjugi odločim za sprehod na Rožnik. Šele zvečer. Na poti me preseneti utripajoča lučka v spomin umrlega. Toliko uspem videti, da razberem ime: Fahrudin Avdić. Mladenič.
Srečam nekaj ljudi.
Na Rožniku, kjer me že dolgo ni bilo, me pri cerkvi preseneti igra svetlobe, ki je nisem pričakoval. Videti je bilo, kot da je cerkev odprta, pa je bila samo čudovita igra arhitekture in umetne svetlobe.
Zvečer mi prija prha kot že dolgo ne.
3. 1. 06
Danes opravim postne procedure malo prej. Potem naberem težko vrečo knjig. Selim jih v pisarno na Cankarjevo. Doma nikakor ni več prostora.
Skušam odgovoriti vsaj na nekaj čestitk, pišem pismo možnim članom Kluba prijateljev evropskega muzeja krasa. Ta muzej bi bil lahko velika stvar, če bi se ga pravočasno in prav lotili. Zdaj je na potezi vlada.
Dopoldne me obišče N. iz močnega primorskega podjetja. Imava zanimiv pogovor o gospodarskih vprašanjih. Ugotavljam, da se je v Sloveniji pojavilo nekaj več volje po sinergiji. V Beli krajini, Prekmurju, tudi na Krasu. Razlagam zamisel o evropskem muzeju krasa.
Želimo pritegniti turiste za več kot zgolj skok v eno ali drugo jamo ali Lipico. Kras ponuja več. Atrakcije potrebujejo kontekst, spremljajočo ponudbo. Izziv za gospodarstvo. Še neizkoriščena možnost.
V pisarni na Cankarjevi srečam kolegico poslanko Milko Novak. Spet so jo v časopisu predstavili kot našo poslansko kolegico Romano Jordan Cizelj. Glede tega res nima sreče.
Pokličem gospo L. Prek poslanca državnega zbora je prosila za pomoč. Hčerka zdravnica je zbolela za pljučnim rakom. Podobno se je name obrnil pred nekaj tedni eden od naših kirurgov. Ugotovili so mu raka, ki se ga ne da več operirati. Ob takih klicih sem resnično v stiski. Nisem zdravnik, nisem psiholog, niti duhovnik. Nimam pravice svetovati. Večinoma svetujem, naj se obrnejo na ljudi z licencami in izkušnjami, kot je Marjan Videnšek. Ljudje želijo izvedeti za mojega zdravilca. Ta ima vrsto, dolgo za pol leta, in izbira samo težje primere. Teh pa je čedalje več. Razumem tudi njegovo stisko. Resnično si želim, da bi evropski večer z Videnškom prispeval k več zdravja. Razmišljam, kako bi bolj angažirali ozdravljene.
Iz službe grem domov peš.
Pred Kozolcem mi potrobi šofer avtobusa. Lepo voščilo za novo leto.
Na letališče naju z Janom in v spremstvu Branke zapelje Alenka. Jan bo nekaj tednov moj stažist, da se bo kot študent prava bolj seznanil z delovanjem evropskega parlamenta.
Na letalu bereva časopise. V roke mi pride tudi božična zgodba o Drnovšku in njegovi na novo odkriti hčeri v Slovenskih novicah.
Berem o Schuesslu, Merklovi in Janši.
Pristanemo lepo, vendar ne z vso prtljago. Janu manjkata dva kosa. Overloaded – je razlaga.
Na Avenue de la Brabancon malo bolj odpreva plin in najprej poskrbiva za rože. Večerjava tako, da jaz popijem tekočino od čebulne juhe, Jan pa čebulo. Pri Maročanu na vogalu mu kupim še arabsko specialiteto, da ne bo delil z menoj pretrdih postnih navad.