Alter

Dragi, moral bi se večkrat postiti!

Lojze Peterle
21. 3. 2010, 11.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Lojze Peterle: Iz dnevnika 42-dnevnega posta (4). Tokrat o izboljšanju »tistih reči«, zavezništvu z Marjanom Videnškom, počasnih državnih uradnikih in damah s stilom.

»Posta se bojijo samo tisti, ki imajo o njem napačne predstave,« pravi Lojze Peterle. Prav te si prizadeva spreminjati in spodbuditi še koga, naj se odloči za zdravje, ne za bolezen. Lojzetu Peterletu je post pomagal v boju z rakom. Njegova izkušnja je zgovoren dokaz, da je post veliko več kot zgolj odpovedovanje hrani. O tem govori tudi njegova nova knjiga, dnevnik 42-dnevnega posta, ki ga je začel na prvi dan novega leta 2006. V Jani ekskluzivno objavljamo odlomke iz te, še neobjavljene knjige!

Petek, 6. 1. 06
Dan se ni začel kot pri 62-letniku, o katerem je pisal Airola (Pavao A. Airola: Postenje ob sokovih, Ljubljana, 1966). V poglavju Postenje,vitalnost in seks, v katerem avtor prepričljivo pojasnjuje, da post prebuja in
krepi seksualne moči, nekatere, ki so imeli samo še spomine na lepe čase, pa dobesedno preseneti z novo močjo, je zapisano tudi tole: »Neki moški, star 62 let, ki je že dalj čutil, da njegovo seksualno življenje niravno blesteče, mi je po osmih dneh postenja povedal, da je doživel tako močno seksualno spodbudo, da se ni mogel vzdržati pred spolnim aktom. Bil je presenečen, ker pač ni pričakoval, da se mu bo zgodilo kaj takega prav med postenjem. Njegova žena mu je prišepnila: Dragi, moral bi se večkrat postiti.«
Neskladnost s tem primerom, ne pa z učinki posta, je v tem, da se je meni zgodilo že na jutro šestega dne (čeprav se mi ni bilo treba lotiti posta s tem namenom). Kaj mi je po lepem začetku dneva rekla žena, naj ostane skrivnost. Resnici na ljubo je treba povedati, da Airola v nadaljevanju popisuje tudi primer gospoda, ki se je postil pri 78 letih in se mu je zgodilo »nekaj najlepšega« že šesti dan posta po bolj ali manj spolno suhih zadnjih letih.
Ljudi, s katerimi se pogovarjam o postu, odkrito ali prikrito zanima, »kako je pa s tistimi rečmi«.
Moja lastna izkušnja in literatura o postu je glede tega jasna: tiste reči se izboljšajo. Post jih ne slabi, ampak krepi. Airola pravi tole: »Utrujenosti v postelji ne povzroča starost, temveč zanemarjene, neprehranjene in atrofirane endokrine žleze, ki so krive za poslabšane fizične in seksualne aktivnosti. Prezgodnje staranje in pomanjkanje libida sta znamenji slabega delovanja spolnih žlez in zmanjšanega izločanja hormonov. Postenje energetsko in poživljajoče deluje na aktivnost in delovanje vseh žlez, skupaj z delovanjem endokrinih žlez. Slišal sem za mnoga poročila, ki govore o pomlajevanju in oživljajočem delovanju postenja na seksualno sposobnost in moč ... Obnovljeni seksualni nagon je eno najbolj gotovih znamenj, da sta se vrnila zdravje in moč.«
Dopoldne se srečava najprej z Marjanom Videnškom. Dogovoriva se za evropsko konferenco o postu. Naslov: Post za zdravje. Čas: julija letos. Čutiva, da je čas temu zelo naklonjen, da čedalje več ljudi išče naravne poti do ohranitve ali ponovne pridobitve zdravja.
Zdravstvene napovedi niso obetavne. Bolnišnice lahko podvojimo, pa ne bomo mogli slediti porastu nekaterih bolezni, zlasti ne raku.
Na konferenco bomo vabili vodilne tuje strokovnjake, zdravnike, ki bodo verodostojno spregovorili o moči in pomenu posta. V Nemčiji delujejo z velikim uspehom postne klinike, pri nas ni še nobene. Post do nedavnega ni bil skladen
s politično ideologijo. Hvala Bogu se časi spreminjajo. Nagrajeni bi morali biti tisti, ki hočejo nekaj narediti za svoje zdravje. Odločiva se, da bova več delala z ozdravljenimi, ki lahko s svojim zgledom in izkušnjo močno pomagajo
drugim. Pove mi, da se tega veseli tudi O. s Primorskega. Mož, ki so ga, kot sam pravi, »po operaciji zašili in poslali domov«, da bi lahko umrl med svojimi. Odpisani pa se je, četudi brez želodca, odločil za pravo pot. Postal je presnojedec in po osmih letih po napovedani smrti z veliko energije naprej živi. Videti je bolj zdrav kot jaz.
Malo pozneje si voščiva z dr. J. B. Nisem vedel, da je bil tajnik pri predsedniku Slovenske matice dr. Vasiliju Meliku in pozneje pri dr. Francetu Koblarju.Ob desetih sestanek iniciativnega odbora za gradnjo muzeja krasa. Poročila o delu, razprava o novem poimenovanju, odnos vlade, strateški partnerji. Krajevna
skupnost Laze v logaški občini, v kateri je ena od dveh najboljših lokacij, ne kaže naklonjenosti, postojnska občina pa je zelo za. Zadeva je zdaj v vladnih mlinih, saj je nujna opredelitev resorjev do predlaganih lokacij. Težava je v tem, da nekatera ministrstva ne zagotavljajo delovne prisotnosti istih ljudi, zato vsakič komu zadeve razlagamo na novo in odgovarjamo na že rešena vprašanja.
Zdaj je ključno ministrstvo za okolje in prostor, ki mora opraviti preliminarno presojo vplivov projekta na okolje. Tomaž je slabe volje. Vtis ima, da se nekateri ne zavedajo pomena projekta, za katerega je pravi čas, celo denar iz
evropskih skladov. Predvsem pa je priložnost za Slovenijo, da se predstavi z resnično evropskim projektom, ki bi pomenil odlično možnost za povzdig krasa in Slovenije. Evropski projekt zato, ker je kras tudi del evropske identitete. Podobno kot je Francija poskrbela za enkraten vulkanski park v Auvergne. Muzej (park ali središče) bi pomenil novo postavko v mreži kraške turistične ponudbe, ne kot konkurenca Postojnski jami, Škocjanskim jamam ali Lipici, ampak kot nekakšna vstopna točka, ki bi dodatno ovrednotila tudi dosedanje atrakcije.
Ko se s Š. po Župančičevi odpraviva proti Prekmurju, naju s Štefanove nevarno izsili dama, ki to naredi s stilom – lepo se nama nasmeje in zraven telefonira.
Potem si telefoniram z gospo K., ki je na ministrstvu za okolje in prostor odgovorna za pripravo preliminarne presoje. Ideja o muzeju krasa ji je všeč, v zvezi s presojo pa ima več vprašanj. Vesel sem, da je pripravljena o tem govoriti s Tomažem.