Že kot otrok je čutil, da bo njegova pot drugačna. Namesto da bi si z rednim delom zagotovil varnost, je po petletni karieri poklicnega igralca našel jogo, ki ga je povsem prevzela. V Indiji se je izšolal za učitelja in jo širil med Angleži. Učencev ni manjkalo, med njimi so bile tudi angleške zvezde, tečaje je vodil v uglednih hotelih. A ni bilo dovolj. »Iskal sem nekaj globljega, tudi v partnerskih odnosih.« In se je odločil postati swami (ki življenje posveti jogi in se odreče vsemu materialnemu, tudi partnerstvu). »Vse sem razdal in predal – avto, oblačila, telefon, še tečaje joge. Mama je jokala, ko sem ji to povedal, prijatelji so mislili, da se šalim,« se spominja.
Združil ju je cunami
 A življenje se je njegovemu načrtu posmehnilo in mu že prvi dan v centru za jogo, kamor se je podal, predstavilo svojega. »Najprej sem hotel v Indijo, pa se nekako ni izšlo in sem ostal v Angliji.« Zaradi cunamija, ki je takrat opustošil nekatere azijske dežele, se je temu načrtu odpovedala tudi Brežičanka Petra. Tako sta se po naključju oba znašla na istem kraju v Angliji. »Petra je bila prva, ki sem jo srečal v centru, in ob tem me je prevzel tako močan občutek, da nisem mogel misliti na nič drugega. Energija, ki naju je povezala, je bila tako posebna, čudovita in močna, da je vse drugo postalo nepomembno.« Čeprav je bila njuna ljubezen še pol leta na preizkušnji, je na koncu zmagala. »Nisem imel dela, imetja, ničesar, spet sem pustil vse za seboj in se preselil k Petri v Slovenijo, za katero takrat sploh nisem vedel, kje je. Šel sem v neznano.« Prvo leto je učil angleščino v brežiški gimnaziji, s Petro pa sta poučevala jogo po okoliških vaseh. Kmalu sta si v Zdolah, prijetnem kraju, polnem mehkih gričev z vinskimi trtami, kupila hišico. Vinsko klet sta preuredila v studio in začela prirejati delavnice. Garažo sta spremenila v apartma in kmalu so k njima začeli zahajati tudi gostje iz tujine.
To je to!
Ko je očeta peljal na terapijo k Zdenku Domančiću, mu je ta ponudil brezplačno učenje terapije. »Očitno je nekaj začutil v meni,« se sprašuje Ben, ki se je učenja res udeležil. In čutil čedalje močnejšo željo, da bi pomagal ljudem. Iskal je primerno metodo, dokler ni prvič slišal za terapijo referenčnih točk. Avstralski terapevt Simon Rose je svoje življenje posvetil raziskovanju različnih tehnik zdravljenja, da bi našel kaj, kar bi bilo resnično uspešno. »Združil je več metod in odkril to terapijo. Ko sem opravil začetno izobraževanje, sem bil še bolj prepričan, da sem na pravi poti, čeprav je bilo šolanje izredno drago. Rekel sem Petri, da si bova sposodila denar, če ne bova dovolj napraskala, toda prav tisti večer, ko sem se odločal, sem od Simona dobil e-pismo, da mi izobraževanje podari,« je bil vesel Ben. Čeprav se z metodo ukvarja šele nekaj mesecev, je še sam presenečen nad dosežki.

Več v Jani št. 14, 6.4.2010