Kako to, da ste se s ptujskim muzejem dogovorili za ponovno sodelovanje?
V začetku so bili mnogi precej skeptični. Toda po prvih pravilnih ugotovitvah sta direktor muzeja Aleš Arih ter kustos in arheolog Ivan Žižek zbrala pogum in moč, da me spet odpeljeta na teren. Še so želeli sodelovati in jaz sem vedno pripravljena pomagati, čeprav kdo morda misli, da je to, kar počnem, norost. A kdor je prebral dovolj literature o ljudeh s takšnim darom, kot ga imam jaz, tega, kar počnem, ne jemlje kot šalo. Ne potrebujem priznanja, niti denarja, samo preizkušam, do kod lahko seže moj um. V to sem se namerno podala predvsem zaradi sebe. In ne bom se še ustavila, imam druge cilje. Preden zapustim ta svet, želim še nekaj pomembnega napraviti za ljudi. Rada bi našla zdravilo za kri – ta je najdragocenejša, brez nje ni življenja. Pogosto vidim neko rastlino in vem, da jo bom našla. Upam, da bodo imeli tudi znanstveniki dovolj poguma, da mi bodo pomagali. Znanost je zame zelo zanimiva in jo resno jemljem. Ko mi bo to uspelo, se bom umaknila iz javnosti.
Kako ste se lotili zadnjega projekta in kako ste videli predmete, ki so jih potem resnično našli?
Odpeljali so me na predel, ki so ga namenili raziskovanju. Vzela sem kamen in skozenj videla, kar sem pozneje tudi narisala in zapiske odnesla direktorju Arihu. Kamen ima dušo, vendar tega nihče ne ve, če je ne bi imel, ne bi mogla nič videti. Kako naj bi vedela, kaj bo v zemlji? Kamen ima dušo, kot drevo, tudi drevo ima svojo zgodovino, pa še zdravilno je. Ko delam, grem preprosto v svoj svet in dobim, kar dobim, to pa potem nekdo potrdi ali negira. Vse te zapiske sem shranila, ker sem prepričana, da bodo našli vse, kar sem narisala. Ko nekdo vse to potrdi, ne more nihče ovreči mojih trditev. Žal mi je, ker je Slovence tako težko odpreti, kot bi bili v školjki, ampak verjemite, da bo prišel čas, ko bodo ljudi s takimi sposobnostmi veliko bolj cenili. Že zdaj je drugače, kot je bilo leta 1991, ko sem prišla v Slovenijo.

Več v Jani št.26, 29.6.2010