Zakaj ne bi raja imel že zdaj?

Tako pravi Primož Krišelj, eden od pionirjev ekološkega kmetovanja v Sloveniji, ki živi tako, kot si je od nekdaj želel. Čeprav doma niso imeli kmetije, je že med študijem na biotehniški fakulteti začel kmetovati. Medtem ko so se njegovi vrstniki selili v mesta, je on našel srečo v zemlji, v naravi. Začel je kompostirati in prodajati humus, nadaljeval z ovčerejo, tej pa na koncu dodal še poljedelstvo. V delu in simbiozi z naravo najde svoj mir. Na hektarju zemlje sicer pridela dovolj za preživetje svoje družine, a ima kljub temu v ognju več želez, pravi. Narava je pač včasih nepredvidljiva.

Vedno je bil rad v naravi, zato za tiste, ki ga poznajo, ni bilo nič čudnega, ko je kmalu po koncu študija začel skrbeti za očetove ovce. Najprej so bile tri, danes pa njegova čreda šteje okoli dvesto plemenskih živali. Ko smo ga obiskali, jih je bil večji del še vedno na pobočjih Grintovca, kjer se pasejo poleti, medtem ko prezimijo v Hotemažah. Z gojenjem ovac se je v začetku dalo lepo živeti, se spominja študentskih let. Prodajal je meso, volno, ovčji gnoj. »Že takrat sem delal po načelih permakulturnega kmetovanja, čeprav se takrat tega sploh nisem zavedal.« Na to ga je opozoril Škot Graham Bell, eden najpomembnejših pionirjev permakulture (in avtor knjige Permakulturni vrt), ko se je udeležil njegovega izobraževanja v Sloveniji. Takrat, sredi devetdesetih, je torej odkril permakulturo (harmonija med naravo in človekom, vir hrane, zavetja, energije) in hitro ugotovil, da je to to! Ker je želel vedeti več in več, je iz tega področja diplomiral. Nato se je za kratek čas zaposlil na Srednji kmetijski šoli v Kranju in tam spoznal ženo Polonco, inženirko živilske tehnologije. A v prosveti ni dolgo vztrajal. Čeprav mu je bilo všeč in se z veseljem spominja teh let, ne nazadnje so usodno zaznamovala njegovo življenje, ga je preveč vleklo k naravi. »Vedno sem govoril, da bom sam svoj šef,« se nasmehne. Njegov duh nenehno raziskuje, zato se vsake toliko loti česa novega. Rad ima pač različne izzive –prodaja humusa mu je šla dobro od rok, pa se je je naveličal in našel ovce. Zdaj bi tudi gojenje ovac počasi opustil, ampak mu prinašajo dodatno finančno trdnost, pravi. Pred desetimi leti se je začel ukvarjati še z rastlinami ter tako na kmetiji sklenil krog hranil in energije.
Ker je kot majhen kmet precej odvisen od narave, ima v ognju več želez. »V ovce lahko udari strela, ti jih pobije, zelenjavo ti lahko uniči toča,« skomigne z rameni. Nikoli ne veš. Zato so mu v veliko veselje izobraževalne delavnice za otroke in odrasle, ki jih pripravljajo na kmetiji. Medtem ko otrokom pokažejo avtohtone slovenske pasme živali in razvojno pot od ovce do puloverja, starejše izobražujejo predvsem o ekološkem kmetijstvu in posameznih sklopih permakulture – recimo o vlogi živali v permakulturi, ki je njegova specialnost, pridelavi hrane, spiralni gredi, plavalnem ribniku, izobražujejo pa tudi o ekološki gradnji in izolaciji z ovčjo volno – vse na podlagi lastnih izkušenj, seveda.

Več v Jani, št. 40, 5.10.2010